|
četrtek, 24. oktober 2019
Med macesne na Velo polje Nekje sredi oktobra smo dobili še eno indijansko poletje. Po prvem snegu v gorah so se vrnile temperature za kratke rokave in jasni dnevi, da bi si težko želel lepših. Macesni so se obarvali že prejšnji teden, mene pa je prehlad, da že dolgo ne tak, priklenil na posteljo za cel teden. Tako sem prvi sončen vikend umirala z vročino, drugi pa skoraj izkašljala pljuča. V nekaj dneh sem se potem dovolj sestavila, da sem ujela zlate macesne, še preden se povsem usujejo ... |
|
četrtek, 3. oktober 2019
Ko se v gore prikrade jesen Po deževnem in sivem začetku jeseni se je končno spet pokazalo sonce, zato smo se po službi namenili na Viševnik. Toda septembrska hladna fronta naših krajev ni prešla brez posledic - naenkrat se je noro ohladilo, kar je bilo najbolj občutno ravno v gorah. Iz srede na četrtek ponoči je v visokogorju v Julijcih že zapadel sneg, tako da sta bila Triglav in Rjavina po vrhovih že lepo pobeljena ... |
|
četrtek, 25. julij 2019
Čez Špičje na Prehodavce in čez Kanjavec nazaj Miha se je s prijatelji vračal iz Balkan tripa in dogovorjeni smo bili, da si za konec privoščimo še tri dni v slovenskih gorah. Meni letos prav veliko gorskih podvigov še ni uspelo - malo je nagajalo vreme, malo pomanjkanje časa in drugi plani, tako da smo bili zares veseli, da je vremenska napoved obljubljala tri dni z zelo solidnim vremenom. V torek dopoldne se nam ni zares mudilo, saj smo morali za ogrevanje priti le do Koče pri Triglavskih jezerih ... |
|
sreda, 10. oktober 2018
Jesenski vzpon na Bovški Gamsovec S Stino nama je ostalo še nekaj dni neizkoriščenega dopusta in ker so gore v jeseni daleč najlepše, sva se v sredo zjutraj iz doline Vrat napotili na Bovški Gamsovec. Gozd v Vratih je žarel v vseh odtenkih rumene in rdeče, da je bilo že jutro čudovito. Počasi sva se vzpenjali čez Sovatno, preko katere je nedolgo pred nama hlačal medved, saj so bile njegove stopinje v mokri prsti še dobro vidne ... |
|
sreda, 25. julij 2018
Namesto zajtrka na Mangart Z italijanske strani se zapeljeva na Mangartsko sedlo. Cesta je ravno prav ozka, strma in nepregledna, da je vsako srečanje z avtomobilom adrenalinsko (kar ugotovim šele proti koncu vožnje, ker zadržujem dih vsakič, ko je treba zapeljati na rob ceste :D). Na srečo ob tej pozni uri avtomobilov ni več veliko, zato do koče prispeva relativno hitro in brez težav ... |
|
torek, 24. julij 2018
Med kozoroge na Cima di Terraroso Na zgodnje torkovo popoldne sva se z Mihom odpravila na dvodnevni izlet v planine. Najprej sva nameravala zaviti na Prehodavce, a sva si premislila, ko je oskrbnica koče dejala, da imajo vsa ležišča razprodana in da lahko spiva v jedilnici. Že res, da z jedilnico ni nič narobe, a to pomeni, da bo na koči spalo 40 ljudi in da bo verjetno gneča tudi na okoliških vrhovih ... |
|
četrtek, 22. marec 2018
Čas za srečo ali ta puhast gorski svet Četrtek je in nebo je brez oblačka. Smuči v enakomernem ritmu drsijo po zaledenelem snegu in v tišini, ki vlada povsod okoli naju, se zdijo nenavadno glasne. Dolga, serpentinasta pot, ki se vleče do Doma na Komni, daje veliko časa za razmislek, skorajda meditacijo. Opazujem gozd okrog sebe in veje, skozi katere proseva pozno jutranje sonce. Lepo je. Mirno in tiho, kot bi sneg zadušil kakršenkoli zvok, ki bi ga speča narava že uspela proizvesti. A ne za dolgo ... |
|
nedelja, 4. marec 2018
Na Kofce po sonce Marec je. Tako rekoč pomlad. Le da na vsake tri dni še zmeraj sneži in je na 1500 metrih še meter snega. :D Letošnja zima je vrgla že toliko snega, da se bo v visokogorju najverjetneje obdržal še pozno v poletje. A nič zato. Bela zima je v gorah zares magična in zdaj, ko sem končno aktivirala turno-smučarsko opremo, lahko kar traja. Vendar pa ima to obdobje nenehnega sneženja tudi eno precej očitno slabost ... |
|
sreda, 6. december 2017
Zasnežena Velika planina Začetek decembra je prinesel sneg. Veliko snega, če smo natančni. V Julijcih ga je zapadlo skoraj dva metra, v Kamniških nekoliko manj, a vseeno nepričakovano veliko za ta čas. Po treh dnevih sneženja se je nebo razjasnilo in čas je bil za skok v zimsko idilo. Ker je bilo do vikenda še predaleč, vreme pa prelepo, sem poklicala Manjo, vzela dopust in se v sredo zjutraj, po sicer neprespani noči, namenila proti Veliki planini ... |
|
nedelja, 15. oktober 2017
Med zlatimi macesni na Slemenovi Špici Maša se je med nedavnim obiskom Viševnika tako navdušila nad jesenskimi gorskimi razgledi, da je na naslednji izlet pristala brez pomisleka. Poklicala sem jo, da se v nedeljo zvečer odpravljam na Slemenovo Špico, pa je še v isti sapi odvrnila, da gre takoj z mano. Tudi prav :). Gore so vedno lepše v dobri družbi. In tako na čudovito jesensko popoldne navdušeni vijugava na Vršič - dokler ne prideva do vrha ... |
|
četrtek, 12. oktober 2017
Jesenska pravljica na Viševniku Z Mašo strmiva vsaka v svoj ekran in se trudiva ne misliti na lep in topel jesenski dan, ki se odvija na drugi strani okenskega stekla. Včasih bi bilo bolje, da pisarne ne bi imele oken, še posebej ne na takšne dni, kot je ta. Oči odlepim z ekrana in se zastrmim skozi okno. Listje javorja na dvorišču se je obarvalo v vseh odtenkih škrlatne in malo naprej po ulici so vrhovi brez že povsem rumeni. Maši mimogrede omenim, da se bom po službi vzpela na enega izmed bližnjih vrhov, da se naužijem sonca ... |
|
sobota, 7. september 2017
Grebensko prečenje jesenske Košute Po luknjasti, strmi cesti se od Jelendola vzpenjamo proti izhodišču pri Košutniku. Jutranje sonce se je ravno prebilo v dolino in jesensko obarvana drevesa žarijo v vseh odtenkih rumene in rdeče. Stina, ki ji je danes pripadla vloga navigatorja, tuhta, ali je morda osamljena kmetija, mimo katere smo se ravnokar peljali, tista "vas", pri kateri bi morali zaviti na gozdno cesto. Poskušam jo prepričati, da ena hiša prav gotovo ne more biti svoja vas in čeprav skeptična, me za spremembo celo posluša :) ... |
|
ponedeljek, 10. julij 2017
Okrog Pekla na Visoko Vrbanovo špico Krajši obisk domačih krajev je obetal nekaj čudovito mirnih dni v naših gorah, a smo zaradi ne preveč obetavne vremenske napovedi prvotno načrtovan tridnevni gorski pohod na grozo vseh udeležencev skrajšali za dva dni. Ja, ostal nam je natančno en sončen dan. A se nismo predali. Na vse zgodaj zjutraj smo se kljub vsem neprilikam entuziastično odpeljali v dolino Kot, najmanj oblegano izmed vseh treh ledeniških dolin pri Mojstrani ... |
|
petek, 21. april 2017
Po sledeh jamskega medveda Marec je bil letos čudovito sončen in (pre)topel. Pretopel samo z vidika globalnega segrevanja. Za tiste, ki nas še pri 20 stopinjah zebe, je bil ravno pravšenj (Aljoša, hecam se, no :P). Sneg se je stopil že vse tja do 2000 m in obetal se je celo še kakšen pošten vzpon na dvatisočake, preden se junija ponovno odselim na Nizozemsko. A ni šlo tako enostavno. Druga polovica aprila je prinesla poštene ohladitve in dež. In še več dežja. Potem pa še sneg - tako rekoč do nižin. Krasno ... |
|
nedelja, 9. april 2017
Neposrečena romantika na Veliki planini Vremenska napoved za vikend obeta vroč in sončen dan. Krasno! Cela Slovenija bo brez oblačka! Načrt pade hitro in soglasno - pojdimo pogledat, kako cvetijo žafrani na Veliki planini in to ob sončnem zahodu, da ujamemo kar najbolj kičaste trenutke. V nedeljo zjutraj sem bila prepričana, da sem se zbudila vsaj ob šestih, če ne še prej - o soncu namreč ni bilo še niti sledu. Potem pa pogled na uro, ki kaže pol osmih (pol osmih!) ... |
|
torek, 24. januar 2017
Zimska pravljica v dolini Vrat V Ljubljani je megla vztrajala že kakšen teden, zato sem bila nadvse vesela prijateljevega klica, če se odpeljeva do Mojstrane in od tam po dolini Vrat nadaljujeva do slapa Peričnik. Vremenska slika je namreč obljubljala, da si lahko nekaj sonca obetamo samo na Gorenjskem, zato je bilo vredno poskusiti. Temeprature krepko pod ničlo so vztrajale že skoraj tri tedne, zato se je Peričnik znova spremenil v veliko ledeno zaveso ... |
|
nedelja, 30. oktober 2016
Magično jutro na Ribniškem Pohorju V soboto popoldne smo se odpeljali na Ribniško Pohorje, kjer smo nameravali preživeti noč in se nato v nedeljo odpraviti na zgodnji jutranji pohod po Pohorju. Prvotni načrt, ki je vključeval spanje na Ribniški koči, se je kaj hitro spremenil, ko mi je lastnica koče po telefonu povedala ceno nočitve. 30 eur na osebo!!! Presenečena vprašam, kako je to mogoče, ko pa je cena na internetnem ceniku 20 eur. Edini odgovor, ki ga dobim, je, da je včasih tako, včasih pa drugače ... |
|
petek, 26. avgust 2016
Jutranji skok na Ojstrico Obetal se je še en lep sončen poletni dan - čisto prelep za sedenje v pisarni - zato sem atija prepričala, da sva si privoščila še en izlet v planine. Tokrat sva se podala na špičasto kraljico Kamniškp-Savinjskih Alp, 2350 m visoko Ojstrico. Na pot sva krenila ob nečloveško zgodnji uri, kot se za poletno planinarjenje spodobi. Seveda sva potem obvezne četrt ure zabila še v Nazarjah, da je ati dobil svojo nujno potrebno prvo kavo, sicer bi bil dan malodane izgubljen :D ... |
|
sreda, 24. avgust 2016
Kriški podi z okoliškimi vrhovi Vreme se je končno popravilo in avgustovsko sonce je po tednu nestabilnega deževnega vremena končno znova segrelo ozračje. Žal popolnoma poletnih temperatur še ni bilo nazaj, a bilo je dovolj, da sva se z Mihom ponovno odpravila v gore. Tokrat sva se namenila na Kriške pode, od koder je mogočih več vzponov na bližnje vrhove. Pogačnikov dom na Kriških podih leži na višini 2050 m, kar je precej visoko ... |
|
ponedeljek, 22. avgust 2016
Slap Peričnik Na zgodnje ponedeljkovo jutro sva se iz Mojstrane pripeljala v ledeniško preoblikovano dolino Vrat. Bilo je prvo sončno jutro po nekaj precej deževnih dneh, zato je bilo vode v Triglavski Bistrici obilo. Odločila sva se, da se pred vzponom na Kriške pode najprej sprehodiva do slapa Peričnik. Parkirala sva pri Koči pri Peričniku, kjer je v kasnejših urah sicer potrebno plačati parkirnino, a če si dovolj zgoden, je koča še zaprta in tako tudi parkiranje zastonj ... |
|
torek, 9. avgust 2016
Turska gora in vrtoglavi Turski žleb Po prihodu z Nizozemske se je bilo treba najprej povzpeti na nekaj vrhov in to iz večih razlogov. Prvi in najpomembnejši je bil ta, da na Nizozemskem manjka pristne narave, kjer ne bi kar mrgolelo ljudi. Malo samote v gorskem svetu je bilo tako že nujno potrebne za moj dušni mir. Kot drugo - potrebovala sem nekaj fizične aktivnosti, da sem pošteno predihala pljuča, in to navkreber, saj na Nizozemskem z lahkoto pozabiš, kako se hodi v hrib :D ... |