petek, 29. oktober 2021 Jesenska Slemenova Špica nikoli ne razočara
Oktober je prav gotovo moj najljubši mesec. Čeprav imam rada poletno vročino, jesenska svežina s tisto jutranjo ostrino, ki obljublja prvo slano, prinese drugačne vrste spokojnost. Narava se sicer počasi umirja, gorskih cvetlic ni več, a poslednji barvni spektakel prekosi vse dotedanje. In letošnja jesen je bila, vsaj kar se barv tiče, še posebej čudovita.
Ker se teža rastočega trebuščka stopnjuje, so 10-urni pohodi s 1500 in več višincev za letošnjo jesen žal odpadli. A nič zato, kajti tudi nižje ležeči cilji so krasni, čeprav nekoliko bolj oblegani, zato je potrebno biti ob njihovem obisku le malenkost bolj taktičen. Tako smo se en naspidiran pes in dve zaobljeni nosečki odpravili na sončno-zahodno turo na najbolj zlajnano, a še vedno pravljično Slemenovo Špico. Med potjo nama je naproti prišlo vsaj stopetdeset ljudi, predvsem družin z majhnimi otroki, ki so izkoristili lepo vreme in jesenske počitnice. A ko sva prilezli na sončno stran slemena, sva bili naenkrat sami. Kar težko je bilo verjeti, da imava ob najlepšem delu dneva macesnov raj samo zase.
Zleknili sva se na sonce s pogledom na Jalovec in iz nahrbtnika potegnili vsaka svojo malico. Ena izmed stvari, ki sem se jih zdaj že naučila, je ta, da si, ko si noseč, po eni uri hoje sestradan, ne glede na to, koliko si pojedel pred tem :D. Tako gre zdaj z mano kamorkoli grem vsaj en zajeten paklc oreškov ter suhega sadja in takšnih ali drugačnih krekerjev. Pod najlepšim macesnom sva imeli tako cel piknik, preden sva se po najlepši poti sprehodili še do vrha slemena. Ko je sonce poniknilo za Jalovec, se je naenkrat divje ohladilo, tako da sva pospešili korak in se pod stenami Mojstrovk vrnili na Vršič.
