četrtek, 22. marec 2018 Čas za srečo ali ta puhast gorski svet Četrtek je in nebo je brez oblačka. Smuči v enakomernem ritmu drsijo po zaledenelem snegu in v tišini, ki vlada povsod okoli naju, se zdijo nenavadno glasne. Dolga, serpentinasta pot, ki se vleče do Doma na Komni, daje veliko časa za razmislek, skorajda meditacijo. Opazujem gozd okrog sebe in veje, skozi katere proseva pozno jutranje sonce. Lepo je. Mirno in tiho, kot bi sneg zadušil kakršenkoli zvok, ki bi ga speča narava že uspela proizvesti. A ne za dolgo. Za hrbtom naenkrat zaslišiva pok, ki mu še isti hip sledi zamolklo grmenje. Plaz. In nato še en. In še en. Vso pot proti vrhu se na nasprotni, južni steni prožijo plazovi nesprijetega svežega snega in čeprav je sneg na severni strani, po kateri hodiva, povsem drugačen in neprimerno stabilnejši, so ponavljajoči se grmeči zvoki neprijeten opomin na nevarnosti v zimskih gorah.
Za sekundo potipam za žolno, kot bi se hotela prepričati, da je še tam, potem pa po oceni razmer pot nadaljujeva in enakomerno tiktakanje turnih vezi me kmalu vrne v prijetno razmišljujoče stanje. Pomislim, da bo kmalu že leto in pol, odkar sem se vrnila nazaj v Slovenijo. Včasih sem se smejala babici, ko je pripomnila, kako hitro teče čas, zdaj pa priznam, da se tudi meni prvič zdi, da me čas včasih prehiteva. In to po desni. Kakorkoli že, ponovni začetki v domači deželi, milo rečeno, niso bili najlažji. Prve pol leta po vrnitvi se mi je zdelo, da enostavno ne sodim več sem in ne spomnim se, da bi bila kdaj v življenju tako nesrečna, kot takrat. Osamljena, zavita v odejo sem med turobnimi novembrskimi večeri požirala knjigo za knjigo. Prvič v življenju sem se spogledovala z depresijo, pa čeprav so mi ljudje govorili, da se z neskončno zalogo energije, ki jo premorem in pozitivnim pogledom na svet kaj takega ne zdi mogoče. Pa je bilo. Megla se kar ni in ni hotela dvigniti iznad Ljubljanske kotline, raziskovalno delo je splavalo po vodi in večina dobrih prijateljev je ostala stotine kilometrov daleč na severu. Osamljenost je zahrbtna reč za ljudi, ki smo se skozi evolucijo razvili kot izrazito socialna bitja. Nenazadnje tudi statistike o življenjski dobi kažejo, da najverjetneje za dolgo življenje ni "kriva" niti prehrana, niti gibanje, temveč pristni in trdni socialni stiki. Preteklemu letu se tako lahko z veliko verjetnostjo zahvalim za kakšno leto krajšo življenjsko dobo :D. A ko se pogledam zdaj, leto in pol kasneje, v polni turno-smučarski bojni opremi, medtem ko že dobri dve uri sopiham v zaledenel hrib, se spet počutim srečno. In to prav tukaj, v državi, katere omemba mi je še nedolgo nazaj porodila mešanico ne prav prijetnih občutij. Znova me obdajajo ljudje, ki so mi blizu, s katerimi se lahko na ves glas smejimo vedno znova istim neumnostim, ljudje, ki v gorah in naravi uživajo vsaj toliko kot jaz in tisti drugi (ali pa isti), ki so vedno blizu, ko jih potrebujem in z veseljem poslušajo tako moje godrnjanje kot izbruhe sreče :). Prijatelji v najpopolnejši definicji.
Počasi se približujeva koči. V njej danes dopoldne delajo trije oskrbniki. Ker obiskovalcev ni veliko, se martinčkajo na terasi - eden lupi neskončne količine česna, da bodo jota, ričet in pasulj vsebovali še preventivni antibiotik, kuhar se prihaja ven ohlajat med odmori, oskrbnica pa medtem zabava tako goste kot oba možaka. Najine relativno mlade družbe se še posebej razveselita gospoda, zato kuhar pripomni, da se bo, dokler bova tukaj, prihajal hladiti na teraso še pogosteje. Ko se naslednjič vrne v kuhinjo z najinim naročilom, gospod, ki lupi česen, vpije za njim: "Jejhata, Joža, zamujaš, se že slačita!" Pancarji so me tokrat iz (ne)znanega razloga (neprimerne nogavice - kot da sem šla prvič v gore!? :P) prvič zažulili in gospod, ki je še pred nekaj minutami lupil sedemstoti strok česna, se ponudi, da mi uredi obliže - a le pod pogojem, da mi jih lahko še nalepi na noge. Izgovor: Že dolgo se ni dotikal mladih in lepih nog. Verjetno tudi ne tako smrdljivih in zašvicanih :P. Ekipi Doma na Komni gredo vse pohvale, tako za odličen ričet in palačinke, kot za stand-up komične vložke. Še dodatno bonus točko pa dobijo, ko naju oskrbnica povpraša, če hočeva pihati milne mehurčke. V prostem času namreč ugotavljajo, kakšna je idealna koncentracija milnice, da se naredijo čim večji mehurčki. To je življenje! :D Medtem ko Stina navdušeno piha mehurčke, jaz opazujem mavrične balončke, ki potujejo daleč proti puhastim hribčkom v ozadju. Čaka naju še nekaj poti in zasluženo smučanje po pršiču.
Na koncu pa, ko se z vrha hriba ozrem po zasneženi planoti in je razgled tako lep, da pozabim tudi na oba ogromna žulja, se zdi, da mora človek tudi skozi malo težja obdobja, da so tista lepša potem še lepša. In ena izmed najpomembnejših stvari, ki se je naučiš iz tistih turbulentnejših življenjskih obdobij, je ta, da vse odločitve v življenju niso ravno najboljše, a ne glede na vse, se življenje z nekaj truda in pravimi ljudmi zmeraj nekako sestavi ... v srečno zgodbo.