Marec je. Tako rekoč pomlad. Le da na vsake tri dni še zmeraj sneži in je na 1500 metrih še dober meter snega. :D Letošnja zima je vrgla že toliko snega, da se bo v visokogorju najverjetneje obdržal še pozno v poletje. A nič zato. Bela zima je v gorah zares magična in zdaj, ko sem končno aktivirala turno-smučarsko opremo, lahko kar traja. Vendar pa ima to obdobje nenehnega sneženja tudi eno precej očitno slabost - sončnih dni je bilo v zadnjem mesecu za na prste ene roke, v Ljubljani pa smo že pozabili, da kaj takega, kot je sonce, sploh obstaja.
Ko je vremenska napoved za nedeljo obetala suho in sončno vreme, je bil čas za nove višinske metre. Plazovna nevarnost je bila previsoka, da bi rinili po bolj izpostavljenih poteh, tako da sem aktivirala dve sorodni hribovski duši in v nedeljo zjutraj smo bile že na poti proti Podljubelju. Zadnjih nekaj kilometrov ceste, pokritih s steptanim snegom, je bilo fino gladkih in če bi bila cesta bolj strma, bi imele morda še učno uro o natikanju verig. Tako pa je mali rdeči avto zmogel in nam prihranil nevšečnosti in verjetno tudi kakšno uro časa :D. Ko smo prispele do izhodišča pri Matizovcu, je bila megla sicer tako gosta, da se je zdelo, da ura ali dve ne bi naredili povsem nobene razlike.
Tako smo zagazile v sneg in meglo in nekaj časa je bilo vse tako belo, da nismo videle več kot nekaj metrov pred sabo. Potem smo se vmes zabavale še z mojimi derezami, na katerih se je pašček ves čas rahljal, čeprav je bilo vse zapeto kot mora biti ... Ula se je sklanjala nad moje dereze, ker sem si jaz vmes že tako zarosila očala, da si nisem bila v nobeno pomoč in ugotavljala, kaj za vraga je narobe. Manja se je vmes dobro zabavala in fotografsko ovekovečila komične prizore, medtem ko sem jaz lahko samo neumno stala pri miru in čakala, da mi Ula kot malemu otroku zaveže vezalke :D. Potem, ko smo rešile vse zaplete in končno spet nadaljevale s hojo, pa je pot postajala vedno bolj magična. Nekje na polovici poti je sonce predrlo meglo in gozd pred nami osvetlilo v neverjetnih rumeno rdečih odtenkih, da je bilo videti kot bi gozd gorel. Bilo je res noro - verjetno eden lepših prizorov v zimskem gozdu, kar smo jih kdaj videle.
Ko smo prispele do planinskega doma na Kofcah, se je megla že povsem razkadila in marčevko sonce nas je prav dobro pogrelo. V koči smo si privoščile joto, za povrh pa še domač bananin kruh in jabolčno pecivo, čeprav smo bile nad prenovljenim videzom koče precej razočarane. Notranjost namreč bolj kot na planinsko kočo spominja na restavracijo sredi Ljubljane, medtem ko so stranišča bolj moderna kot v marsikaterem hotelu. Škoda. Zdi se mi, da ljudje v planinah kljub vsej modernizaciji iščejo domačnost, ki jo premorejo samo stare planinske koče, s klopmi okoli krušne peči, na katerih se da prespati, ko so postelje polno zasedene in mizami tako tesno skupaj, da se z ljudmi za sosedno mizo hočeš ali nočeš zapleteš v pogovor o pravkar prehojeni poti in sončnem vremenu. Pa srečno!
