nedelja, 30. oktober 2016 Magično jutro na Ribniškem Pohorju
V soboto popoldne smo se odpeljali na Ribniško Pohorje, kjer smo nameravali preživeti noč in se nato v nedeljo odpraviti na zgodnji jutranji pohod po Pohorju. Prvotni načrt, ki je vključeval spanje na Ribniški koči, se je kaj hitro spremenil, ko mi je lastnica koče po telefonu povedala ceno nočitve. 30 eur na osebo!!! Presenečena vprašam, kako je to mogoče, ko pa je cena na internetnem ceniku 20 eur. Edini odgovor, ki ga dobim, je, da je včasih tako, včasih pa drugače. Tudi prav. Po malo brskanja med ponudbami prenočišč ugotovim, da lahko za 50 eur v Ribnici na Pohorju dobimo cel apartma in zraven pripeljemo še psa.
Večer smo tako preživeli na bližnjem vrhu, od koder smo opazovali sončni zahod, ki je bil sicer čudovit, a se kljub temu ni mogel primerjati s sončnim vzhodom. Do koče smo namreč prispeli že pred sončnim vzhodom, ko je bila megla še tako gosta, da predse nismo videli več kot nekaj metrov. A takoj, ko se je začelo daniti, se je megla pričela spuščati in nebo je rdeče zažarelo. Še posebej čarobno je postalo, ko se je sonce dvignilo izza hriba in posvetilo skozi meglo. Od Ribniške koče smo se odpravili na Črni vrh, ki je s 1543m najvišji vrh Pohorja, nato pa naprej na Kope. Po prihodu na Kope smo računali na kakšen topel čaj v koči, a je bila ta zaradi prenove žal zaprta. Tako smo se pač obrnili in se počasi vrnili do Ribniške koče.
Po vrnitvi v Ribnico smo si pripravili kosilo, nato pa se odpeljali do cerkve Sv. Antona na Pohorju, ki stoji na bližnji vzpetini. Včasih je bila cerkev pomembno romarsko središče, danes pa zaživi samo na dan sv. Antona. Po krajšem sprehodu po čudovitem jesenskem bukovem gozdu smo se po dravski dolini odpeljali proti Mariboru. Pred odhodom domov smo se ustavili še pri dvorcu Viltuš, enem najlepših slovenskih gradov, ki pa je zaradi pomanjkanja denarja in volje države, v zadnjih letih v vse slabšem stanju. Ker me je zanimalo, kako lahko dopustimo, da tak čudovit kos arhitekture klavrno razpada, sem ob prihodu domov situacijo raziskala še na internetu. Izkazalo se je, da so med vojno grad odvzeli prejšnjim lastnikov, ga med vojno uporabljali za gestapovske zapore, nato so v njem naselili vojne invalide, nazadnje pa je služil kot dom za ostarele. V denacionalizacijskem postopku sta se za njegovo lastništvo borili nekdanji lastnici, a je postopek trajal vse do leta 2008, medtem pa je grad že nezadržno propadal, izropane pa je bilo tudi večino notranje opreme. Zahteva za vrnitev gradu je bila zavrnjena, saj je država grad uvrstila na seznam 40 najpomembnejših slovenskih gradov in nekdanji lastnici izplačala z nekaj manj kot 800.000 evri. Nedolgo zatem je država ugotovila, da za obnovo gradu pravzaprav nima denarja, zato je pričela mrzlično iskati kupca. Toda za 700.000 evrov gradu, od katerega je ostala samo še lupina, seveda nihče noče kupiti. Strokovnjaki namreč ocenjujejo, da bi obnova gradu kupca stala še dodatnih 8 milijonov evrov. Namesto, da bi država grad raje podarila nekomu, ki bi bil vanj pripravljen vložiti denar za obnovo, ga tako raje drži v svojih rokah in čaka, da razpade še tisto, kar je od njega ostane.
