sobota, 1. avgust 2020 Slovenska planinska pot: 35 dni, 618 km, 38 900 višinskih m in nešteto spominov (II.)
Karavanke so ostale za mano in preko Mojstrane je za uvod v Julijce sledil kar vzpon na Triglav. Na žalost je ta dan padel ravno na vikend, kar je pomenilo, da bo gneča neizogibna, a dva dni čakanja bi bilo preveč, sploh ker se je v prihajajočem tednu obetalo deževje biblijskih razsežnosti. V Vratih se mi je za dva dni pridružila Polona in plan je bil, da se prvi dan povzpneva do Staničevega doma, v nedeljo pa ob sončnem vzhodu zlezeva na Triglav in se po drugi strani spustiva na Dolič. Ker je bila načrtovana pot prvi dan kratka, sva se pošteno naspali in dan začeli pozneje kot običajno.
Do Staničevega doma sva se povzpeli po Tominškovi poti, čeprav transverzala uradno pelje čez Prag. Po Tominškovi namreč ni bilo nobene gneče, poleg tega pa je malenkost (ampak res le malenkost) zahtevnejša in zato nekoliko bolj zanimiva. Dan je bil sončen in vroč, tako da je bila senca severne triglavske stene v pravo olajšanje, ko sva se v hitrem tempu približevali Staničevemu doma. Pri koči sva si privoščili malico, misleč, da sva s hojo za danes opravili. Zvečer sva se ob sončnem zahodu sicer nameravali povzpeti še na Vrbanove Špice, a se je najin plan močno spremenil, ko sem čisto slučajno še enkrat preverila vremensko napoved. "Polona, zjutraj bo dež!". Še dan poprej je bilo za nedeljo napovedano sonce do popoldneva, zdaj pa se je napoved dramatično pokvarila. Deževalo bo že ponoči, pa zjutraj in potem še naslednjih nekaj dni. Kaj pa zdaj? Čas je bil za hitro sprememebo planov. Triglav v dežju ni prišel v poštev, pogled v nebo pa je razkrival, da nama popoldanske nevihte prav tako ne uidejo. Vseeno se je zdelo, da imava dovolj časa, da bolj ali manj varno še pred nevihtami doseževa Dolič.
To je torej zgodba o tem, kako sem na najbolj vroč poletni dan ob najbolj nemogoči uri prvič stopila na najvišji vrh Slovenije. Najbrž o vročini dovolj pove že to, da je na Kredarici fant zraven naju bruhal zaradi sončarice in da ob 2h popoldne, ko sva stopili na vrh, tam ni bilo več skorajda nikogar. Na vrh sva se prebijali med množico nerodno sestopajočih (ne)planincev, ki so pod seboj prožili kupe kamenja, tako da je bil to edini del poti, kjer sem dejansko uporabila samovarovalni komplet. Ljudje so me kasneje spraševali, kako to, da sem bila na Triglavu prvič (in najbrž tudi zadnjič). Odgovor je sila preprost - Triglav me je zaradi gneče vedno odbijal in če se ne bi lotila transverzale, vprašanje kdaj, če sploh, bi ga osvojila. Gore so zame odklop v naravi ter sopomenka za težko pričakovane trenutke miru in tišine, kamor pa vzpon na Triglav (z izjemo zimskih vzponov) težko prištevamo.
Kakorkoli, vročina na vrhu je bila ubijalska in med sestopom čez Triglavsko škrbino se je obema že kar vrtelo. Za povrh nama je zmanjkovalo še vode in nad Planiko so se pričeli zbirati črni oblaki, tako da sva pospešeno prečili Triglavske pode in pregreti obležali v senci Koče na Doliču. Uro kasneje se je Dolič zavil v meglo, pričelo je divje grmeti, malo za tem pa se je usul naliv, ki ni ponehal vse do jutra. Pogledi v nebo zjutraj so bili sila mračni in ni nama preostalo drugega, kot da skozi Luknjo namesto na Bovški Gamsovec sestopiva v Vrata.
Napovedana fronta je prišla še močnejša od napovedi in nad Alpami ostala 5 dni. Polona je odšla, jaz pa sem najbolj deževne tri dni prevedrila v hostlu v Mojstrani. Prvi dan počitka mi je še dobro del - prespala sem več kot pol dneva, oprala sem oblačila in pojedla osem obrokov, od tega vsaj 6 kg sadja in zelenjave :D. Potem pa je postalo dolgčas - tako sem bila ujeta v ritem hoje, da sem si želela samo nazaj na pot. A je čisto preveč deževalo, pihal je leden veter in megla se je spustila čisto v dolino, tako da nadaljevanje hoje najbrž ne bi bilo preveč prijetno, Kriški podi pa so lahko v megli krasna učna ura, kako se izgubiti.
Na drugi dan počitka sem po naključju ugotovila, da prijatelj Luka v Mojstrani te dni vodi skupino nadebudnih biologov na raziskovalnem biološkem taboru. Tako sem dobila prijetno družbo za pogovor in večerjo, čez dan pa sem se zaposlila z ogledom Planinskega muzeja (da ne bo od njega ostala samo štampiljka v knjižici). Na tretji dan je dež končno ponehal in plan je bil, da do večera končno prilezem do Koče na Kriških podih. Vreme se sicer ni in ni hotelo popraviti - pihal je leden veter in na podih je vztrajala gosta megla, a do koče sem kljub vsemu prispela brez večjih težav. Mlada ekipa na tamkajšnji koči še nikoli ni razočarala in tudi tokrat je bilo vzdušje več kot odlično. Zvečer se je megla ravno toliko razkadila, da sem se pred sončnim zahodom sprehodila še na vrh Bovškega Gamsovca, potem pa zmazala še porcijo štrukljev in se na podstrešni postelji zavila pod kup odej. Veter je pihal skozi vse špranje in upala sem, da bo do jutra vsaj odpihnil meglo.
Zjutraj sem še pred vzhodom pogledala skozi okno, a je bilo takoj jasno, da gosta megla še kar vztraja. Veter je sicer ponehal, tako da vsaj ledeno mrzlo ni bilo več, a več čakanja si nisem mogla privoščiti, tako da sem kljub neprijetnemu vremenu krenila proti Razorju. Obrisi Srednjega Kriškega jezera so bili še zadnja stvar, preden se je "razgled" za naslednjih nekaj ur omejil na radij dveh metrov. Med urami hoje, ki so sledile, sem razmišljala, kako dolgo moraš strmeti v bel meglen zid pred seboj, da doživiš prve učinke fatamorgane :D. Skale so bile gladke in vsak korak je zahteval zbranost, vlaga se ja zajedala v oblačila in ko je popoldne, po spustu na Vršič, Ajdovsko deklico končno obsijalo sonce, sem zopet lažje zadihala. Na prelazu sta me s svežo zalogo sadja, zelenjave in konzerv pričakala starša, ki sta te dni kolesarila po Trenti, tako da sem bila za naslednjih nekaj dni dobro preskrbljena. Vmes sem namreč izgubila kakšen (dragocen) kilogram ali dva, kar je bilo sicer pričakovano, a se je poznalo na moči, tako da sem prehrani dodala še zajetnejši obrok oreškov in Snickersov, kakšno konzervo in paket krekerjev več, in počasi nadomestila izgubljeno maso.
Po dobro prespani noči v Poštarskem domu sem že pred svitom krenila proti Zavetišču pod Špičkom. Na transverzali sem izjemno dobro spala. Z izjemo dveh noči s smrčečimi cimri na skupnih ležiščih, ko niti čepki niso pomagali, sem noči prespala brez enega samega obrata - tako kot sem zaspala, tako sem se zjutraj zbudila. Po 8ih do 9ih urah spanja sem se že pred 6. uro zbujala brez budilke in tako naspana, da me kar izstrelilo iz postelje.
Med prečenjem pod Travnikom in Šitami me po nekaj dolgih sivih in deževnih dneh spremlja vzhajajoče sonce in nekakšna mirna radost, ki jo človek doživi ob prihodu novega čudovitega dne in obetu vznemirljivih doživetij, ki jih ta prinaša. Ta dan je bil na sploh eden izmed bolj zanimivih, saj me je čakal vzpon na Jalovec. Zahtevnejših vzponov se človek loteva samozavestno, a zmeraj z določeno mero previdnosti in spoštovanja. Ko pa se vzponov lotevaš sam, pa je tvoja neznatnost v primerjavi z goro še toliko bolj očitna. Zaradi vsega omenjenega je bil vzpon na Jalovec, ki velja za nekakšen vrhunec transverzale, res enkratna izkušnja, kljub izjemno krušljivi skali in zelo zračnim razgledom pod nogami. Po tednih hoje po gorskem svetu postanejo noge neverjetno močne in stabilne, na težo nahrbtnika se navadiš tako zelo, da se brez njega počutiš, kot da ti nekaj manjka in med hojo v hrib, pa čeprav hitrejšo kot kadarkoli prej, sploh nisi pošteno zadihan. in ko stojim na vrhu Jalovca, sem prvič tudi čisto malo ponosna nase. Ponosna, da mi je uspelo prebroditi začetne težave s koleni in ostale manjše krize, ponosna, da lahko hodim po svetu sama in se ob tem počutim najboljše na svetu, ponosna na premagane dvome in strahove, ki so me občasno prešinili pred začetkom poti in se nato povsem razblinili.
Na poti navzdol pospremim nenavadno skupinico, ki je med tem na vrh prilezla iz Tamarja: ptujsko-češko navezo, pri čemer sta gospodični iz Češke sicer opremljeni s samovarovalnimi kompleti, a dodobra prestrašeni in vidno utrujeni od težavnosti vzpona, ki ga nista pričakovali. S Primožem, ki je moj sokrajan, a se pred tem nisva poznala, punci pospremiva med sestopom do zavetišča, tam pa se poslovimo in krenemo vsak v svojo smer. Naslednje jutro nadaljujem s spustom v dolino Trente, ki je prav gotovo ena lepših gorskih dolin pri nas, od tam pa proti Soči, kjer z nekaj sreče najdem odmaknjen tolmun, da si po dolgem času operem glavo in cunje. Na srečo med umivanjem v ledeni vodi do tolmuna ne zanese nobene žive duše, tako da pustim, da se oblačila sušijo na skalah, medtem ko podhlajena ležim na soncu in počasi premikam prste na nogah. Nekaj ur kasneje, ko mi bo švic v potoku tekel po hrbtu, si bom želela, da bi v ledeni vodi preživela več časa :D.
Iz Trente pot vodi v Zadnjico, od tam pa v dolgem in sitnem vzponu na Prehodavce. Prvih 800 višinskih metrov še naberem brez težav, medtem ko opazujem helikoptersko reševanje nekje v stenah Bovškega Gamsovca. Naslednjih 700 m pa je bolj napornih z vsako minuto. Kljub obilnim obrokom se pozna, da sem danes naredila že dolg spust v Trento in prečenje ob Soči, kjer me je izmučila predvsem ubijalska vročina. Pa tudi to, da sem komaj kaj spala, saj je bil ponoči na skupnih ležiščiš več čas nek džumbus. Zadnjo uro vzpona se tako ustavljam že na 15 minut in vsakič malo pobentim in pojem nekaj grižljajev Sinckersa. Oboje preverjeno pomaga. :D To je bil gotovo najbolj naporen vzpon na celotni transverzali, pa čeprav sta tako pot, kot sam vzpon v normalnih razmerah mala malica. Na Prehodavcih se spoprijateljim z zanimivo družino, ki ima dva okoli 10 let stara otroka. Oba sta neverjetno razgledana za svojo starost, oče pa je na njiju prenesel toliko znanja o naravi, da bi se lahko kosala s povprečnim študentom biologije. Medtem ko deklici kažem, kako zažvižgati kozorogom, da pridejo bliže, mi nekaj let starejši bratec razlaga taksonomijo gorskih cvetlic s takšno natančnostjo, da kar pozabim na to, kako zelo sem utrujena.
Utrujenost na daljši poti je zanimiva, saj večinoma udari nepričakovano. Nekaj dni zapored si kot nov, potem pa te kak dan iz neznanega razloga tako izmuči, da se po nekaj urah hoje samo še vlečeš naprej. No, naslednji dan je bil eden izmed takšnih. Ob svitu sem odrinila s Prehodavcev in dolino Triglavskih jezer prečkala v miru in tišini, ki je za te konce precej redka. Pri Ledvički sem se ustavila in pozajtrkovala v družbi dveh debelih svicev. Sončna linija se je medtem počasi spuščala po stena Malega Špičja, vendar prvih pohodnikov nisem srečala vse do Doma pri Triglavskih jezerih. Vedno več oskrbnikov se pritožuje, da so se ljudje tako zelo polenili, da se iz koč odpravljajo šele okoli 7. ali 8. ure zjutraj. Oskrbnica na Mangartskem sedlu je lani prav nostalgično zavzdihnila: "Ah, kje so ti časi, ko so se ljudje odpravljali iz koče ob 5h zjutraj?"
Od koče naprej se je od nekod vzela utrujenost, ki se je nabirala v preteklih dneh. Pot do Komne in naprej do Koče pod Bogatinom je bila počasna in naporna - no, vsaj zdela se je počasna, čeprav je bila začuda še zmeraj hitrejša od časovnice. S Polono sva se pogovarjali, da bi se srečali na koči pri Krnskem jezeru, vendar jaz od Koče pod Bogatinom nisem bila sposobna narediti niti koraka več (no, to je mogoče za odtenek pretirano, vsekakor pa nisem bila več sposobna uživati v hoji). Čas je bil za polovičen "rest day". Tako sem že krepko pred poldnevom zaključila s hojo, pojedla prav vse, kar so imeli na meniju, potem pa za kočo, zleknjena v travi prebirala Planinske vestnike. Sploh nisem vedela, da imejo Planinski vestniki toliko zanimivih in poglobljenih vsebin, tako da mi čtiva za tisti dan ni zmanjkalo. Proti večeru, ko so se zadnji nedeljski pohodniki počasi odpravili v dolino, smo z oskrbnicami igrale tarok in jedle palačinke. Zabavale so me z oskrbniškimi zgodbami, med drugim tudi z eno novejšo - pred dvema dnevoma so na poti med Triglavskimi jezeri in Komno reševali skupino Nizozemskih planincev, ki so naleteli na medveda, potem pa niso upali več ne naprej in ne nazaj, tako da so jih morali v dolino odpeljati s helikopterjem. Danes o medvedu na tej isti poti ni bilo več ne duha ne sluha - najbrž jo je ob zvokih helikopterja revež pobrisal, kakor hitro so ga nesle noge. Sledil je le še krepčilen spanec - naslednje jutro sem bila spet kot nova.