četrtek, 16. julij 2020 Slovenska planinska pot: 35 dni, 618 km, 38.900 višinskih m in nešteto spominov (I.)
Ideja, da bi v kosu prehodila slovensko planinsko pot oz. transverzalo, je nekje na robu moje (pod)zavesti zorela že nekaj let, a je bila izvedba tega podviga zmeraj težavna - pet tednov dopusta v kosu za večino služb (in šefov) ni ravno samoumevnih, poleg tega pa to pomeni, da naenkrat porabiš ves dopust, medtem ko si preostalih 11 mesecev brezkompromisno privezan na svoj pisarniški stol. In 11 mesecev v pisarni je, kot se nas večina boleče zaveda, dolga doba ... :D
Potem pa je prišlo leto 2020, ki se je začelo z nekaj travmatičnimi dogodki v zasebnem življenju, nato pa je vskočila še korona in z njo meseci dela od doma. Ker je delo od doma naenkrat prineslo precej več, predvsem pa bolj fleksibilen prosti čas, sem imela do junija kondicije že za izvoz, in ko sem v začetku julija v pregled oddala še končni osnutek doktorske naloge, se je vse poklopilo kot nalašč za daljši dopust. Dan pred načrtovanim začetkom transverzale sem vse stvari zmetala na posteljo in ugotavljala, kaj vzeti seboj in česa ne. Na drugi strani telefonske linije sem imela Polono, ki se je podobnega izziva lotila pred nekaj leti in je tudi sicer že star planinski maček. Oziroma mačka. Še zdaj se spomnim njenega največkrat ponovljenega nasveta: "Čim manj, Nina. Čim manj moraš imeti na hrbtu, ker bo vsak korak lažji." Zdelo se mi je, da nisem spakirala prav veliko stvari, vsekakor pa ničesar odvečnega. A Polona je bila brezkompromisna: "Tega ne rabiš. Tudi tega ne. Dve majici in dvoje gat. Nič več." Vseeno sem na pot vzela nekaj stvari, ki so se mi zdele skorajda nujne. In pa - ne spet tako zelo nujen - fotoaparat in dva objektiva. "A si predstavljaš, koliko čudovitih sončnih vzhodov in zahodov v gorah bo to? Kako naj grem na pot brez fotoaparata!?"
Na koncu sem vse stvari stlačila v 45-litrski nahrbtnik - najlažjega, ki so ga v trgovini premogli - in na megleno sobotno jutro začela na začetku slovenske planinske poti, v Radvanjah pri Mariboru. Na dvodnevnem prečenju Pohorja se mi je pridružila mama, ki si je že nekaj časa želela peš prehoditi relacijo Maribor-Slovenj Gradec in je bila to prav primerna priložnost, da to naredi v dobri družbi :D. In res sva se imeli fino. Kljub temu da naju je prvi dan zadnjo uro pošteno pralo, da so me vmes napadle mravlje in da sva po deževni noči večji del drugega dne v mrazu brodili po vodi in blatu vsaj do gležnjev, sva se pošteno presmejali. Mama je, verjeli ali ne, imela še precej več kondicije od mene, tako da je bil tempo vso pot brezkompromisen (še borovnico sem komaj kakšno pobrala :D).
Med dolgim, strmim in spolzkim sestopom proti Slovenj Gradcu pa se je pojavila tudi prva težava. Pričelo me je boleti koleno. Najprej sem upala, da bo minilo, a je bilo zbadanje pod pogačico vedno težje odmisliti. Do Slovenj Gradca sva prispeli utrujeni, premočeni do kože in ožuljeni od mokrih nogavic. Ko je oče prišel po mamo, sem iz nahrbtnika zmetala čisto vse, kar ni bilo res nujno potrebno za pot. Polona je imela prav - vsakih 100 g v nahrbtniku šteje. Tako sem se poslovila od fotoaparata (fotografije so zato temu primerne :D) in vseh ostalih lažjih stvari, brez katerih bom v naslednjem mesecu lahko preživela. Od začetnih 10 kg (brez vode), je imel nahrbtnik zdaj le še 8 kg, kar se bo, upajmo, poznalo tudi na kolenih. Med potjo je teža nahbrtnika sicer nekoliko variirala, odvisno od tega, kako velikopotezno sem se založila s hrano in pijačo.
Naslednje jutro sem iz Slovenj Gradca pot nadaljevala sama. Bilo je blatno in spolzko, a vreme se je končno popravilo, zato je bila hoja prijetnejša. Med hojo v samoti hitro padeš v meditativno rutino, ki je niti misli ne zmotijo prav pogosto. Preden sem se podala na pot, se mi je zdelo, da bom imela na poti čas premisliti vse za naprej in nazaj, a se je kmalu izkazalo, da sta morda mir in tišina znotraj sebe ravno tisto, kar sem zares potrebovala. Ure in ure hoje v tišini te naučijo poslušati se, hkrati pa ti izostrijo čute, da začneš okrog sebe opažati vse, še najmanjše spremembe. Preden sem se odpravila na pot, sem pomislila, da me bo morda kdaj strah, medtem ko bom ure in ure sama hodila po gozdu. A mi na vsej transverzali ni bilo niti enkrat neprijetno, da sem sama - pravzaprav mi je bila družba pogosto odveč. Že po prvih dneh me je zajel prijeten občutek, da sem del narave in da ni ničesar, kar bi me moralo skrbeti, občutek globoke pomirjenosti s samim seboj, ki je prinesel srečo in zadovoljstvo, ki ga v urbanem okolju in obdana z množico ljudi redko doživim.
Na poti od Andrejevega doma na Slemenu proti Smrekovcu in naprej proti Koči na Travniku so bili žulji na petah že tako ogromni, da sem vsakič, ko sem obula superge, pol ure stiskala zobe. Bolečina se je potem nekoliko vnesla (ali pa sem se nanjo navadila, kdo bi vedel), a je bila hoja kljub vsemu naporna. Poleg vseh pomembnih stvari sem namreč v prvo pomoč pozabila dodati šivanko za prebadanje žuljev. Muk so me odrešili prijazni oskrbniki na Koči na Travniku, ki so mi prijazno posodili razgreto iglo, da sem prebodla groteskne žulje, hkrati pa me razvajali še s štrudlom in čajem na njihov račun. Oskrbnik je v šali (ali pa tudi ne, ne vem :D) obljubljal, da če prespim pri njih, mi zvečer brezplačno zmasira še stopala, a sem kljub mikavni ponudbi morala naprej. Tudi koleno sem s kinezio trakovi sanirala do te mere, da je bila hoja vzdržna, čeprav mi je bilo presneto jasno, da bom morala kolena RES čuvati, če bom hotela priti do konca. Seveda pa je bil v planu tudi odstop - še vedno je bolje priznati poraz, kot uničiti si sklepe do konca življenja.
Po nekaj dnevih hoje se je telo uteklo do te mere, da ostankov žuljev nisem več čutila, novi prav tako niso več nastajali, hkrati pa je izginila tudi bolečina v mišicah, ki je bila prva dva dni še kako prisotna, kljub dobri fizični pripravljenosti. Hoja je tako postala čisti užitek. Pot me je vodila v Loko pod Raduho, kjer so imeli daleč najboljše borovničeve štruklje, kar sem jih kadarkoli jedla. Spanec je bil sicer zaradi nočnega razgrajanja slabši, a sem se, pod črto, na transverzali res naspala. Zaradi ukrepov, poveznaih s korono, sem, če je bilo le možno, morala spati v svoji sobi, tako da sem bila nadležnega smrčanja deležna le malokrat (čepki za ušesa so sicer obvezna oprema!), poleg tega pa sem kmalu ujela ritem spanja od 9h ali 10h zvečer do 5h zjutraj, ki mi je več kot dobro del. Zbudila sem se, ko se je začelo daniti in do popoldanskih neviht sem bila večinoma že na naslednjem cilju.
Z Raduhe, ki je bil prvi dvatisočak na poti, sem se spustila do koče na Grohotu, od tam pa v Robanov kot, kjer sta me pričakala babica in dedi, ki sta izlet v Kamniško-Savinjske Alpe združila s pošiljko novih zalog hrane, gojzarjev in čelade. Prinesla sta tudi sadje in zelenjavo - stvari, ki so bile na poti sicer redkost (če odmislimo kislo zelje in jabolka v štrudlju :)).
Naslednji dan sem si za rojstni dan v žgočem soncu podarila etapo z največ višinci na celotni poti: Iz Robanovega kota sem se preko Korošice povzpela na Ojstrico, od tam pa prečila greben proti Planjavi in naprej na Kamniško sedlo. Na 28 uspešno preživelih let in dobrih 2100 višinskih metrov sva z oskrbnikom Iztokom nazdravila z enim kratkim in dvojno porcijo palačink (na podlago dvojnega ričeta, seveda :)). Pravzaprav se je za enega večjih izzivov na poti izkazalo pojesti dovolj kalorij. Celodnevna hoja in nešteti višinci so nanesli na okoli 3500 kcal dnevno, kar z joto in ričetom ni bilo najlažje pokriti. Konzerve, krekerji, oreški, datlji in pa Snickersi so pomagali prebroditi marsikatero krizo, velikokrat pa so me z zajetnimi porcijami, ki so bile pogosto celo na račun hiše, in posebnimi meniji, ki so bili sicer namenjeni oskrbnikom (ne morete si predstavljati, kako teknejo filane paprike po mesecu dni enolončnic), razvajali tudi oskrbniki koč. Pravzaprav me je prijaznost oskrbnikov tako prijetno presenetila, da je poleg čudovitih razgledov in miru to zdaj eden najlepših spominov s poti. Morda je pomagalo, da sem se na pot podala sama, najbrž pa tudi to, da sem si za pot vzela dovolj časa, da sem popoldneve preživljala ob kramljanju z njimi, ob večerih pa smo igrali šah, karte ali pa zgolj izmenjevali zanimive zgodbe, ki jih prav nobenemu izmed njih ne zmanjka.
Čeprav se je obetala deževna napoved, je bilo Kamniško sedlo zjutraj brez oblačka. Iztok me je osrečil še z jogurtom in kosmiči za zajtrk, potem pa sem pot nadaljevala mimo Okrešlja do Kranjske koče na Ledinah. Tam se mi je zjutraj pridružil Nejc, s katerim sva v naslednjih dneh najprej prečila Rinke in Skuto, en dan prevedrila na Kokrskem sedlu, nato pa se preko Grintovca in Kočne spustila do Češke koče. Zaradi obupno nestabilne vremenske napovedi so bili vzponi na z železjem posute Rinke in Skuto precej adrenalinski in izvedeni z brutalnim tempom (pritožba Nejca, ki mu je vmes v dolino uspelo odkotaliti še čelado :P), hkrati pa vse tri dni nisva srečala praktično nikogar. Gore sva imela zahvaljujoč napovedi tako samo zase, vreme pa je na koncu vendarle sodelovalo. Dan počitka, ko je na Kokrskem sedlu lilo kot iz škafa, je bil prav tako dobrodošel, da so si kolena nekoliko odpočila, čeprav so ob spustih še naprej bolela. Po tihem sem upala, da se ne razbolijo še bolj, sem pa spuste opravljala po upokojensko - reeees počasi in previdno in z minimalnimi obremenitvami kolen. No, nekaj dni kasneje me je zaradi pretiranega amortiziranja in naprezanja kvadricepsa pričela boleti kita nad kolenom, tako da sem v Karavanke zagrizla z razbolelimi prav vsemi kolenskimi vezmi.
Na Češki koči so me zaradi gneče in korone stlačili v podstrešno sobico, kjer so me izpod omare celo noč gledale miši. Samo upala sem, da sem hrano v nahrbtniku zapakirala v dovolj vreč, da kateri izmed glodalskih sosed ne pade na pamet, da se ponoči prigrize do oreškov in krekerjev. Po jutranjem spustu na Jezersko, sta me tam pričakala starša, ki sta prinesla sveže pečen šmorn in na sploh čisto preveč hrane, ki je vse nisem zmogla ne pojesti in ne stlačiti v nahrbtnik. Počasi in zložno sem nadaljevala na Kališče, kjer so mi družbo delali lokalni fantje s harmoniko in najboljša oskrbnica, ki je vsakič, ko mi je servirala hrano, pripomnila: "Na, le jej, dete suho." :D. Ko sem zjutraj ob 5h pričela vzpon na Storžič, je gospa že mesila testo za štruklje. Preden sva se poslovili, mi je v roko stisnila še banano "za zajtrk na vrhu" in ob sončnem vzhodu sem bila že tik pod vrhom. Zajtrk sem sicer nekoliko prestavila, saj je vrh tako na debelo postlan z ovčjim drekom, da mi kljub lakoti tudi tista banana ni preveč teknila. Sledil je dolg in, zaradi dreka v profilu čevljev, gladek spust na Dom pod Storžičem, ki sem ga po priporočilu tamkajšnje oskrbnice kronala z domačo grmado s pol kilograma smetane za povrh, nato pa dnevno dozo hoje zaključila na Kriški gori. Oskrbnik me je zvečer v družbi nekaj zares zabavnih stalnih večernih pohodnikov podučiti, da sem bolj kilava Štajerka, da premalo spijem, a je na koncu večera pripomnil, da "apetit pa mam, ajga!".
Od koče na Kriški gori sem se spustila v Tržič. Na zgodnje in sicer precej mirno jutro, se mi je po tednu dni tišine mesto zdelo moteče glasno. Zvok motorja je prav boleče zarezal v ušesa in večje množice ljudi so me motile še bolj kot sicer. Brez ustavljanja sem se lotila nasprotnega klanca, po poti, ki pelje na Dobrčo. Bolečina v kolenih je tu dosegla vrhunec, saj so me bolela tudi po poti navkreber. Vsake toliko sem se ustavila in na neki točki sem bila že na tem, da se sedem na skalo in zjočem. Tako zelo dobro sem se počutila na poti, da se mi je misel na to, da bi jo prehitro zaključila, zdela skorajda nepoštena. V vsakem potoku sem kolena namakala v ledeno vodo, ki naj bi pomagala pri vnetju, ob večerih sem vse boleče vezi namazala s protivnetno kremo in vsakih nekaj dni zamenjala kinezio trakove.
In je uspelo! Naslednji dan, ko sem se z Begunjščice spuščala na Zelenico in pot nadaljevala naprej proti Stolu, me kolena po več kot tednu dni prvič niso zabolela ob vsakem koraku sestopa, bolečina pa je nato z vsakim dnem postaja znosnejša. Čeprav se zmage nisem upala prehitro veseliti, sem tiho pri sebi vedela, da bodo kolena zdržala. Pa tudi sicer Karavanke niso razočarale. Dih jemajoči sončni vzhodi so se kar vrstili. Na Stolu sem ga, kot ponavadi, pričakala sama, v družbi črede ovc, ki so bile od nočne viharne nevihte čisto premočene in očitno dodobra preplašene, saj celo jutro niso niti pisnile. Z najmlajšimi člani čredice sem podelila kruh, ki mi je ostal od večerje, medtem ko je sonce obarvalo nebo v vseh odtenkih vijolične. To je bil najbrž eden najlepših sončnih vzhodov na tej poti. Ostala sem dlje kot sem nameravala, a bi trenutek, če bi se dalo, podaljšala v večnost.
Etapa med Dobrčo in Roblekovim domom na Begunjščici je bila ena najbolj sitnih, pa tudi vročinski val ni pripomogel k tebi, da bi jo ohranila v lepem spominu. Vsakič, ko se je pot obrnila v klanec, sem izgubila pol litra vode in do Planine Prevala sem prišla solidno dehidrirana in pregreta. Po drugi strani pa je bilo prečenje grebena med Stolom in Golico eden izmed lepših delov poti, le del proti Golici se je občasno nekoliko vlekel. Prijazna gospa na planšariji mi je ponudila domač čaj iz materine dušice in pokramljala o kravah, ki jih je nevihta tako prestrašila, da jih mož že celo dopoldne zaman poskuša najti. Za vrhunec družabnega dogajanja tega dne (ali pa morda kar celotnih Karavank) pa je poskrbela starejša oskrbnica na Koči pod Golico. Najprej mi je naredila omleto z bučkami in jurčki (sanjski obrok), me nahranila z izdatno porcijo ričeta in prav vsakič, ko je koga postregla, je kos štrudla prinesla še meni. Mislim, da sem tisto popoldne pojedla vsaj 5 kosov štrudla. Njene začinjene prigode iz 15-letnega staža oskrbnice različnih koč so me do solz nasmejale in ko sva zvečer ostali sami, je z menoj delila še kup življenjskih spoznanj in modrosti. Modrost iz Karavank se torej glasi:
