četrtek, 25. julij 2019 Čez Špičje na Prehodavce in čez Kanjavec nazaj
Miha se je s prijatelji vračal z Balkan tripa in dogovorjeni smo bili, da si za konec privoščimo še tri dni v slovenskih gorah. Meni letos prav veliko gorskih podvigov še ni uspelo - malo je nagajalo vreme, malo pomanjkanje časa in drugi plani, tako da smo bili zares veseli, da je vremenska napoved obljubljala tri dni z zelo solidnim vremenom.
V torek dopoldne se nam ni kaj prida mudilo, saj smo morali za ogrevanje priti le do Koče pri Triglavskih jezerih. Odločili smo se, da v podporo varovanja narave in zmanjšanju prometa, do planine Blato uporabimo na novo organiziran avtobusni transport. Avto smo pustili na parkirišču v Senožeti, ki smo ga sicer le s težavo izsledili in se z brezplačnim avtobusom odpeljali do križišča med planinama Blato in Vogar. Polno opremljeni smo se napotili najprej do koče na Planini pri Jezeru, nato pa preko Dednega polja in čez Štapce do Koče pri Triglavskih jezerih. Pozabila sem že, kako se ta pot vleče - ko so macesni rumeni in temperature nižje, se zdi pot polovico krajša.
Pri koči je bila gužva za moj okus prevelika. Zdi se mi, da je množičen prihod turistov v dolino Triglavskih jezer za naravo prav katastrofalen. Dvojno jezero, ki leži nižje od koče, je že polno mulja, ljudje pa se brezobzirno kopajo in umivajo tudi v višje ležečih jezerih. Zakaj pristojni ne vzpostavijo nadzora in turiste, ki jim je več kot očitno povsem vseeno za naravo, oglobijo, mi ni jasno. Ko bodo tudi zgornja jezera videti kot kup zeleno-rjavega gnoja, bo namreč prepozno, da bi še rešili ta edinstven ekosistem in lepoto visokogorskih jezer. Glavno, da naš turizem cveti in prinaša denar.
Da bi se umaknili gneči, se proti večeru sprehodimo še do največjega jezera v dolini - jezera v Ledvicah. Barva tega čudovitega jezera, ki je hkrati tudi naše najčistejše visokogorsko jezero, me vedno povsem očara. Letošnji vodostaj je sicer že zelo nizek, a turkizna barva ostaja, prav tako kot čudovit razgled na pogorje Špičja na eni ter Kopice in Zelnarice na drugi strani. Ko sonce zahaja, smo edini obiskovalci daleč naokrog in tišino motijo le občasni odmevi svizčevih vriskov. Na poti nazaj poleg množice svizcev srečamo še zelo zvedavega gamsa, ki se najprej sprehaja po poti nekaj metrov pred nami, nato pa se uleže nedaleč od poti in se ne da motiti. To je bilo prav gotovo najbližje srečanje z gamsom, kar sem jih kadarkoli imela.
Noč je vroča in čeprav začuda nihče ne smrči, mi ne uspe kaj prida spati. Ob 4.30 nam zvoni budilka in ob 5ih zjutraj se med gostim in z jutranjo roso prepojenim rastjem že prebijamo proti Velikemu Špičju. Že v nekaj minutah prebijanja skozi šavje smo povsem premočeni in ko že mislimo, da konec, sledi še ena porcija. Pot je relativno slabo označena, saj so markacije zbledele, ko pa se začnemo strmeje vzpenjati zaradi mokrih skal postane tudi nevarna za zdrs. Pred nekaj dnevi se je med sestopom prav po tej poti smrtno ponesrečil planinec, zato je občutek precej neprijeten. Kljub vsemu vzpon ni pretirano zahteven, na najbolj prepadnem mestu pa je dobro zavarovan z jeklenicami.
Ko smo pričeli z vzponom je bil izmed vseh vrhov samo greben Velikega Špičja zavit v oblake in zbali smo se že, da bo ravno naš vrh meglen. Toda bolj kot smo se dvigali, tanjši so bili oblaki in do pol osmih, ko smo stopili na vrh, je bilo nebo že brez oblačka. Razgled z vrha je naravnost fenomenalen - na eno stran se odpre dolina Triglavskih jezer in vse bohinjske gore, na drugo stran se vidi Trenta, vse do Jalovca, Mangarta in Montaža. Privoščili smo si težko prislužen zajtrk z razgledom.
Pot nadaljujemo v smeri Prehodavcev - po celotnem grebenu med Velikim in Malim Špičjem, po takoimenovani poti Stanka Kosa. Razgledi z grebena so dih jemajoči, pot pa večinoma ozka, slabo označena, a tehnično nezahtevna. Ob predpostavki, da želiš uživati v razgledih, pot zahteva nekaj več od predvidenih dveh ur, a je definitivno ena od lepših in manj obleganih poti v Julijcih.
Na drugi strani se spustimo na prostrane prode pri Prehodavcih, ki so od daleč videti kot polje lave. Ura je šele poldne, a se zaradi zgodnjega vstajanja zdi, kot da je mimo že cel dan. V koči nas pričaka prijazno osebje in dober ričet. Popoldne pri izviru pri Jezeru pod Vršacem napolnimo zaloge pitne vode, nato pa nekaj meditativnih ur razdelimo med igranje Enke pred zimskim bivakom in meditacijo pred neobleganim Rjavim jezerom, ki zvečer dobi magično turkizen odsev. Družbo nam dela mali kozorog, ki nam navihano sledi, kamorkoli gremo, vse do sončnega zahoda.
Naslednji dan je napoved nekoliko manj stabilna. Nevihte so napovedane že ob 11ih, zato se še ob 5ih zjutraj odločamo, ali naj se povzpnemo na Kanjavec, ali naj čim prej sestopimo, saj nas do izhodišča loči še štiri ure in pol hoje. A jutro je naravnost čudovito, zato se ne moremo upreti, da izleta ne bi podaljšali za uro in pol in se povzpeli na vrh 2569 metrov visokega Kanjavca. Pot na vrh je slabo označena, a enostavna in kljub rahli utrujenosti imamo še več kot dovolj energije za vzpon. Razgled na Triglav in okoliške vrhove je enkraten. Tudi spust po poti za Kopico je čudovit in kaj kmalu se znajdemo na Dednem polju, kjer si fanta privoščita kislo mleko s tricentimetrsko smetano na vrhu, medtem ko si obilnejše kosilo privoščimo v koči na Planini pri Jezeru. Od tam nas do izhodišča loči le še slaba ura spusta in celo vreme kljub neobetavni napovedi zdrži prav do konca.
