sreda, 10. oktober 2018 Jesenski vzpon na Bovški Gamsovec S Stino nama je ostalo še nekaj dni neizkoriščenega dopusta in ker so gore v jeseni daleč najlepše, sva se v sredo zjutraj iz doline Vrat napotili na Bovški Gamsovec. Gozd v Vratih je žarel v vseh odtenkih rumene in rdeče, da je bilo že jutro čudovito. Počasi sva se vzpenjali čez Sovatno, preko katere je nedolgo pred nama hlačal medved, saj so bile njegove stopinje v mokri prsti še dobro vidne. Najbrž se lahko prav medotu "zahvaliva", da na Sovatni prvič v življenju nisva srečali prav nobenega kozoroga.
Pot do Dovški vrat se sicer vleče, a sva z letošnjo solidno kondicijo hodili precej hitro, tako da sva bili na razpotju veliko hitreje, kot sem predvidevala. Pogled na zlato obarvane gorske trate na Kriških podih je bil tako čudovit, da sva se za hip ustavili in pozajtrkovali zaslužen obrok. Obdajala naju je popolna tišina - nobenih ljudi, niti sapice - zdelo se je, kot da okoli naju vse stoji in se počasi pripravlja na zimsko spanje.
Pot proti vrhu Gamsovca postane bolj zanimiva. Ob jeklenici najprej prečiva precej strmo steno, nato pa se z nekaj plezanja vzpenjava proti vrhu. Vso pot se odpirajo čudoviti razgledi proti Pihavcu in Razorju in ko končno doseževa vrh, se zdi, da pred nama ležijo prav vse slovenske gore. Vidljivost je v primerjavi s soparnimi poletnimi dnevi nepredstavljivo boljša. Povsem novi pogledi pa se odprejo tudi med spustom v Luknjo, kjer pred nama ves čas kraljuje triglavska severna stena. Pot čez Luknjo se zdi s tehničnega vidika nekoliko manj zahtevna, za spust pa je še posebej zabavna, saj se zadnji del odsankava kar čez meljišče in s tem kolenom prihraniva nekaj napora. Morda nama bodo tako služila tudi na stara leta :).