Z italijanske strani se zapeljeva na Mangartsko sedlo. Cesta je ravno prav ozka, strma in nepregledna, da je vsako srečanje z avtomobilom adrenalinsko (kar ugotovim šele proti koncu vožnje, ker zadržujem dih vsakič, ko je treba zapeljati na rob ceste :D). Na srečo ob tej pozni uri avtomobilov ni več veliko, zato do koče prispeva relativno hitro in brez težav. Prijazna oskrbnika, ki jima družbo dela nezaupljiv črn mačkon, nama postrežeta odlično večerjo, nato pa se povzpneva na enega izmed naključnih vrhov nad Rdečo skalo, da na njem počakava na sončni zahod. Kmalu dobiva družbo petih nenormalno glasnih italijanskih mladostnikov in še enega drona, katerega zvok spominja na gigantsko oso in je, milo rečeno, nadležen. Nekaj gorskega miru za zen sončni zahod potem najdeva na sosednjem hribu.
Noč v koči je nekakšna gorska klasika - kakofonija smrčanja, prdenja in vseh ostalih mogočih zvokov, ki jih sproducira človeško telo :D - in prav odleže nama, ko zazvoni budilka in še v temi prilezeva v jedilnico. Oskrbnica je že budna in v zameno za zastonj zajtrk naju prosi, če lahko na vrh odneseva novo vpisno knjigo. Medtem ko v naročju čohlja črno mačko z nenavadnsijočimi rumenimi očmi še potoži, da res ne ve, kaj je z novodobnimi planinci, da se nihče več ne vstaja zgodaj in da vse proste minute preživijo na telefonih.
Ko se vzpenjava po sedlu, sonce ravno pogleda izza obzorja in vzhodna pobočja Mangarta zasijejo v rožnatih in oranžnih odtenkih. Barve so naravnost čudovite in kar je najlepše - celo goro imava samo zase :). Ob jeklenicah se zložno vzpenjava proti vrhu, vmes prestrašiva nekaj kokodakajočih belk, ki nama v zahvalo na glavo spustijo nekaj kamenja, potem pa se naenkrat odpre pogled na Jalovec in sosednje gore. Čaka naju še nekaj poplezavanja in po dobri uri in pol sva že na vrhu. Vrh že ob tej zgodnji uri preletavajo meglice, zato na hitro zamenjava vpisno knjigo in sestopiva po zaslužen zajtrk v koči.