torek, 24. julij 2018 Med kozoroge na Cima di Terraroso
Na zgodnje torkovo popoldne sva se z Mihom odpravila na dvodnevni izlet v planine. Najprej sva nameravala zaviti na Prehodavce, a sva si premislila, ko je oskrbnica koče dejala, da imajo vsa ležišča razprodana in da lahko spiva v jedilnici. Že res, da z jedilnico ni nič narobe, a to pomeni, da bo na koči spalo 40 ljudi in da bo verjetno gneča tudi na okoliških vrhovih. Zato sva na hitro spremenila plan in se odločila, da se najprej podava na italijansko stran na Špik Hude police, nato pa prespiva na Mangartskem sedlu in jo naslednji dan ob sončnem zahodu mahneva na vrh.
Tako sva tudi storila in se okoli poldneva preko Trbiža odpeljala na Nevejski preval, od tam pa po ozki ovinkasti cesti na Altopiano del Montasio. Na pašnike pod Montažem prispeva šele okoli enih popoldne in nekaj popoldanskih oblakov se je že nabralo. Parkirišče je polno in dva talenta sta po tej cesti pripeljala celo avtodom :D. Na srečo se večina ljudi sprehodi samo do bližnje sirarne Pecol in okoliških pašnikih, medtem ko med vzponom proti vrhu srečava precej več kozorogov kot ljudi. Kozorogov je tu res noro veliko. Skupino ali dve smo na "naši strani" Julijcev do sedaj vedno srečali med vzponom iz Vrat in Krme. Tu pa je jih je toliko, da si vsakih dvesto višinskih metrov teritorij lasti druga rogata družina.
Vreme zdrži do vrha in medtem ko se naše Alpe zavijajo v oblake, s katerih se spuščajo zavese popoldanskih neviht, se midva skupaj z osamljenim kozorogom nastavljava soncu in občudujeva razgled na Montaž na eni in Viš na drugi strani. Razgledi v okolici Montaža so res fenomenalni in tako lepo, kot se plasti apnenca vidijo tukaj, se le še redko kje v Alpah. Poleg tega je greben na drugi strani tako strmo prepaden, da si v dolini verjetno še preden se zaveš, da ti je spodrsnilo :D.
Med spustom se počasi večeri in na plan pokukajo svizci. Njihovi klici odmevajo po celi dolini in tu in tam kakšen nerodno hlača po poti pred nama. Na travniku ob poti opaziva dva svizčja mladiča, ki sledita maminemu klicu nazaj v duplino. Mladina vseh vrst je enako radovedna in lahkomiselna, zato se usedeva pred luknjo in počakava nekaj sekund, ko iz dupline pomoli nos prvi mladič. Takoj za njim dogajanje radovedno preveri še drugi mladič. Za njima pride mama in ju potegne nazaj v luknjo, a čez nekaj sekund spet ovohavata zrak pred luknjo in se prerivata ob izhodu :). Nekaj časa ju opazujeva, potem pa ugotoviva, da sva lačna in da se morava, če želiva ujeti sončni vzhod, kmalu odpraviti proti Mangartskemu sedlu.
