ponedeljek, 10. julij 2017 Okrog Pekla na Visoko Vrbanovo špico
Krajši obisk domačih krajev je obetal nekaj čudovito mirnih dni v naših gorah, a smo zaradi ne preveč obetavne vremenske napovedi prvotno načrtovan tridnevni gorski pohod na grozo vseh udeležencev skrajšali za dva dni. Ja, ostal nam je natančno en sončen dan. A se nismo predali. Na vse zgodaj zjutraj smo se kljub vsem neprilikam entuziastično odpeljali v dolino Kot, najmanj oblegano izmed vseh treh ledeniških dolin pri Mojstrani - dolini Krma na vzhodni in Vrata na zahodni strani sta iz neznanega razloga neprimerno bolje obiskani. Morda je kriva makadamska cesta v Kot, ki je a) nekoliko slabše označena, da smo v prvo tudi mi suvereno zgrešili odcep in b) zaradi občasnih lukenj prevozna samo z avtom, ki se lastniku ne smili preveč (hvala, Aljoša!) :D.
Z improviziranega parkirišča krenemo skozi gozd proti zatrepu doline, nato pa kmalu živahneje zagrizemo v hrib. Današnji dan obeta vrhunec vročinskega vala in kljub senčni poti z nas teče hitreje, kot uspemo piti. Na izviru ob poti napolnimo zaloge vode, nato pa se čez nekaj apnenčastih žlebov prebijemo na s soncem obsijano pot, ki sledi strugi presušenega hudournika. Ne spomnim se, kdaj mi je bilo v gorah ob tako zgodnji uri nazadnje tako vroče. Pot postane zabavnejša šele pod severno steno Rjavine, kjer srečamo prve kozoroge, ki tik ob poti prebavljajo zajtrk in se ne pustijo motiti. Sicer pa se pot do vrtače Pekel, kjer se pot končno nekoliko položi, precej vleče, čeprav triurno grizenje kolen do tja odtehta razgled na šolski primer ledeniške doline, ki jo puščamo za sabo.
Pot ob Peklu je čudovita in če pekel v resnici zgleda tako, jaz že zdaj rezerviram prosto mesto v njem :D. Slaba ura hoja in nekaj snežišč nas še loči do Staničeve koče in ko končno prispemo do koče, smo sestradani. Na srečo je ponudba hrane v koči odlična - zajetna porcija jote, zelenjavna enolončnica in pečena polenta nam žlico za žlico vrnejo nasmeh na obraz. Na koči se dobimo s Stino in njeno klapo brhkih celjskih gornic, ki so se na pot odpravile že pred nami. Nekaj časa tuhtamo, na kateri vrh se povzpeti, a sivi oblaki se že spuščajo nad Triglav in ARSO obljublja dež zdaj že celo za danes popoldne. Tako se odločimo, da se skupaj povzpnemo na bližnjo Visoko Vrbanovo špico in si 2 uri oddaljen Cmir pustimo za prihodnjič. V vsakem primer nas čaka še dobre tri ure spusta, oblake pa nato do večera uspešno prestrezata Triglav in Begunjski vrh, tako da vreme sodeluje z nami povsem do konca napornega dneva.
