torek, 9. avgust 2016 Turska gora in vrtoglavi Turski žleb
Po prihodu z Nizozemske se je bilo treba najprej povzpeti na nekaj vrhov in to iz večih razlogov. Prvi in najpomembnejši je bil ta, da na Nizozemskem manjka pristne narave, kjer ne bi kar mrgolelo ljudi. Malo samote v gorskem svetu je bilo tako že nujno potrebne za moj dušni mir. Kot drugo - potrebovala sem nekaj fizične aktivnosti, da sem pošteno predihala pljuča, in to navkreber, saj na Nizozemskem z lahkoto pozabiš, kako se hodi v hrib :D. Kot tretje pa sem morala nabrati nekaj hribovske kondicije, saj se septembra odpravljam na treking v Himalajo.
Tako sva se z Mihom na sončen torek že zgodaj zjutraj odpeljala v Logarsko dolino, do parkirišča pod slapom Rinka, kjer sva pustila avto in se napotila v smeri doma na Okrešlju. Pot na Okrešelj pelje mimo izvira Savinje, kjer sva natočila zalogo sveže vode, nato pa se po gozdni poti povzpela do planinskega doma. Od tam sva nadaljevala v smeri Kamniškega sedla, kamor pelje sicer strma, a lepa pot. Ko čez zadnjo, nekoliko bolj prepadno polico končno prilezeva na pobočje Kamniškega sedla, sonce za zgodnjo jutranjo uro že divje pripeka. Za nekaj minut se zlekneva v travo in se - za prvi dve uri in pol hoje in prvih 1000 višinskih metrov - nagradiva s sendvičem in domačimi breskvami.
Do vrha nama je ostalo še slabi dve uri hoje. Najprej sva v zložnem vzponu prečkala melišče pod Brano, nato pa se je pot spustila v škrbino, imenovano Kotliči, kjer pa je vse skupaj postalo malenkost bolj zanimivo. Pot naenkrat postane zelo strma in čeprav dobro zavarovana, na nekaterih delih vrtoglavo prepadna. Ko se ob steni korak za korakom premikava proti najnižji točki Kotličev, se nad nama začne krušiti kamenje in ne preostane nama drugega, kot da se tesno pritisneva ob steno in čakava. Na srečo naju zadene le nekaj manjših kamnov in čelada nama prvič v življenju pride zares prav. Ko pogledava, kaj je sprožilo kamenje, naju s skalne police kakih 50 metrov višje zvedavo pogleda gams in za nameček proti nama spusti še nekaj drobirja. Starejši gospod, ki se nama je s samovarovalnim kompletom približeval z druge smeri, povpraša, če sva dobro in za nameček pobenti nad našimi neučinkovitimi lovci, ki bi "morali to nevarno gamat vso pobit". Rahlo pretresena od kamnitega dežja se nama ne ljubi kregati z gospodom, ki misli, da je treba pobiti vso gorsko favno, tako da se po hitrem postopku odpraviva naprej, preden se z neba vsuje še kak kamen.
Po adrenalinski poti čez zračne Kotliče, kjer se lahko napačen korak konča 1000 metrov nižje v Kamniški Bistrici, končno prilezeva na vrh Turske gore (2251 m). Za trenutek se prepustiva razgledu na Skuto in Grintovec, a se prav dolgo ne upava obotavljati, saj se na kamniški strani okoli vrhov že nabirajo kopasti oblaki. Po posvetu s parom, ki sva ga srečala na poti, se odločiva, da z gore sestopiva skozi Turski žleb, ker je pot krajša, nevarnješi del pa precej krajši od Kotličev. A je bil tudi spust sila adrenalinski in fotografij s tega dela poti praktično nimava, saj sva potrebovala popolno koncentracijo in čim manj ovir, da sva se ob razrahljanih jeklenicah varno spustila skozi prepadni žleb. Zimski snežni plazovi so ponekod jeklenice dobesedno potrgali iz skale in med nekaj klini je nekdo napel tanko vrvico, ki ni bila niti toliko debela, da bi ti dajala vsaj malo psihične podpore, če že fizične ni bila sposobna :p.
Po vseh adrenalinskih preizkušnjah tega dne sva srečno prispela nazaj do Okrešlja, kjer nama je pasulj teknil kot še nikoli v življenju. Medtem se je že povsem pooblačilo in vrhovi so se zavili v temne oblake. Nekajkrat je zagrmelo, a je šla nevihta na srečo mimo, midva pa sva za poobedek z največjim užitkom pospravila še borovničev zavitek - nenazadnje nikoli ne veš, kateri štrudl bo tvoj zadnji :D.