Na zgodnje ponedeljkovo jutro sva se iz Mojstrane pripeljala v ledeniško preoblikovano dolino Vrat. Bilo je prvo sončno jutro po nekaj precej deževnih dneh, zato je bilo vode v Triglavski Bistrici obilo. Odločila sva se, da se pred vzponom na Kriške pode najprej sprehodiva do slapa Peričnik. Parkirala sva pri Koči pri Peričniku, kjer je v kasnejših urah sicer potrebno plačati parkirnino, a če si dovolj zgoden, je koča še zaprta in tako tudi parkiranje zastonj. Pot do slapa pelje ob desni strani pritoka potoka Bistrice, ki je bila zaradi deževja precej razmočena in mestoma nekoliko spolzka.
Po nekaj minutah hoje prispeva do 52 metrov visokega Spodnjega Peričnika, ki vodo prši daleč naokrog. Vode je bilo za višek poletja res veliko in zaradi nedavnega dežja se je cedila cela previsna skala. Pod skalo sva se sprehodila za slapom in na drugi strani prišla ven tako mokra, kot bi naju ujela poštena ploha. Še nekaj minut navzgor se nahaja 16 metrov visok Zgornji Peričnik, ki je bil nekoč s Spodnjim povezan v enoten slap, a je voda počasi načela konglomeratno skalo in tako slap ločila na dva dela. Hoja do drugega slapa je v tako razmočenem malenkost težavnejša in spolzka, na mestih pa so nam v pomoč varovala. Sprehod je možen tudi za zgornjim slapom, kar da slapovoma še dodaten čar.