sreda, 24. avgust 2016 Kriški podi z okoliškimi vrhovi
Vreme se je končno popravilo in avgustovsko sonce je po tednu nestabilnega deževnega vremena končno znova segrelo ozračje. Žal popolnoma poletnih temperatur še ni bilo nazaj, a bilo je dovolj, da sva se z Mihom ponovno odpravila v gore. Tokrat sva se namenila na Kriške pode, od koder je mogočih več vzponov na bližnje vrhove. Pogačnikov dom na Kriških podih leži na višini 2050 m, kar je precej visoko, tako da obe poti, ki pripeljeta z doline, zahtevata približno 4 ure hoje. Prva izmed dveh poti se začne v Trenti in po enostavni mulatjeri v 4 urah pripelje do koče (1400 m višinske razlike). Druga, ki sva jo tokrat ubrala tudi midva, pelje od Aljaževega doma v dolini Vrat čez Sovatno, je pol ure daljša in na nekaterih mestih rahlo izpostavljena, a še zmeraj precej enostavna (1200 m višinske razlike).
Pot čez Sovatno je bila res čudovita, saj naju je vso pot spremljal razgled na mogočno Triglavsko severno steno in zasneženi vrh Triglava. Triglavska severna stena je s štirimi kilometri širine in kilometrom višine ena največjih evropskih sten. Markirana pot se najprej vzpne čez bukov gozd, nato pa se zmeraj bolj strmo vzpenja po melišču. Čez nekaj skal se vzpneva s pomočjo varoval, pod pobočji Bovškega Gamsovca pa prvič naletiva na čredo alpskih kozorogov, ki se tukaj menda redno zadržujejo. Kozorogi na Slovenskem imajo žalostno zgodovino, saj so jih v 17. stoletju z lovom povsem iztrebili. Od leta 1902 so kozoroge v naše Alpe ponovno naseljevali iz Italije in Švice, danes pa v Sloveniji živi okoli 300 osebkov. Kozorog je res izjemna žival, saj lahko kljub svoji teži v višino z mesta skoči kar 2 metra, z nekoliko zaleta pa celo do 4. Še bolj neverjetna je velikost samčevih rogov, ki lahko v dolžino merijo tudi do enega metra.
Bolj kot sva se vzpenjala, močneje je pihalo in ko sva dosegla Dovška vratca (2180 m), je veter v sunkih postajal res silovit. Z Dovških vrat pelje še slabe pol ure hoje pretežno navzdol po Kriških podih, kjer se na ogled postavi kraški svet v vsej svoji lepoti. Voda je tu izoblikovala čudovite škraplje in žlebiče, tu in tam pa še kakšen kotlič ali brezno v katerem se sneg obdrži skozi vse leto. Štiri večje kotanje so napolnjene z vodo - to so takoimenovana Kriška jezera. Spodnje Kriško jezero leži 15 minut hoje od koče, ob poti v Trento in je največje in najtoplejše izmed jezer. Srednji jezerci sta nekoliko manjši in težje dostopni, medtem ko je Zgornje Kriško jezero spet precej veliko in je hkrati tudi naše najvišje ležeče jezero (2158 m).
Po tem ko se v koči okrepčava z ričetom in golažem, se sprehodiva do jezer in po dolgem in počez raziščeva Kriške pode. Sonce se počasi spušča za vrhom Planje in barve so naravnost čudovite. Veter piha s takšno silo, da sem res hvaležna, da sem s seboj vzela puhovko, sicer bi zaradi podhlajenosti težko uživala v razgledih. V kočo, ki je sicer skoraj povsem polna, se vrneva med zadnjimi in ob devetih vsak v svoji spalki že mirno spiva.
Zjutraj vstaneva pred sončnim vzhodom, popijeva čaj in se, zavita v štiri sloje oblačil, odpraviva sončnemu vzhodu naproti. Najprej prečiva Kriške pode, da se vrneva do Dovških vrat, od koder pot levo zavije na Stenar in Križ, desno pa na Bovški Gmasovec. Ko prispeva do križišča, sonce ravno obsije vrh Triglava, ki se dviguje na nasprotni strani doline vrat. Čeprav je mrzlo in piha kot za stavo, naju razgled za nekaj minut povsem prevzame. Usmeriva se levo proti Stenarju in počasi zagrizeva v breg. Pot preči melišče, nad katerim zajtrkuje čreda kozorogov, ki naključnim popotnikom na glave spušča kamenje, nato pa se po gruščnati strmini vzpne do skalovja, ki je manj izpostavljeno zdrsom. Tam se prvič povsem približava samici kozoroga z dvema mladičema, ki pa se sploh ne zmeni za najino prisotnost.
Ne traja dolgo, da se znajdeva na vrhu Stenarja (2502 m), kjer naju obsije jutranjo sonce. S prostranega vrha se odpre razgled na Dolkovo Špico in Škrlatico v ozadju, pa na Triglavsko severno steno in na drugi strani na Planjo in Razor. Ker na vrhu močno piha, se spustiva nazaj do poličke, kjer zajtrkujejo kozorogi in tam še sama v soncu in nekoliko v zavetrju v miru pozajtrkujeva. S Stenarja se nato spustiva nazaj do melišča, ki ga prečiva, tako da se po drugi strani povzpneva proti Križu. Pot na Križ je v začetnem delu nekoliko bolj izpostavljena in nevarna za zdrs, nato pa se po skalah s pomočjo nekaj jeklenic povzpneva na vrh. Do Pogačarjevega doma se vrneva preko Bovških vratic, od koder je pot mogoče nadaljevati do Dolkove Špice ali Škrlatice. Pot proti koči je čudovita in nudi lep razgled na Zgornje Kriško jezero, ki ga s koče ni mogoče videti.