četrtek, 12. oktober 2017 Jesenska pravljica na Viševniku
Z Mašo strmiva vsaka v svoj ekran in se trudiva ne misliti na lep in topel jesenski dan, ki se odvija na drugi strani okenskega stekla. Včasih bi bilo bolje, da pisarne ne bi imele oken, še posebej ne na takšne dni, kot je ta. Oči odlepim z ekrana in se zastrmim skozi okno. Listje javorja na dvorišču se je obarvalo v vseh odtenkih škrlatne in malo naprej po ulici so vrhovi brez že povsem rumeni. Maši mimogrede omenim, da se bom po službi vzpela na enega izmed bližnjih vrhov, da se naužijem sonca, če se mi morda želi pridružiti. Na moje presenečenje je Maša za akcijo, čeprav ji hribolazenje nikoli ni bilo preveč ljubo. Pravi da mora na zrak, sončnih jesenskih dni, s temperaturami za kratke rokave prav gotovo ne bo več na pretek.
Po službi se odpeljeva na Pokljuko in parkirava na Rudnem polju. V nahrbtnik spakirava nekaj hrane, toplejših oblačil in lučki, v primeru, da se bova skozi prostran smrekov gozd na Pokljuki vračali v temi. Tako toplo je, da kar ne morem verjeti. Po celem dnevu sedenja v službi imam naenkrat toliko energije, da bi lahko kar stekla v hrib. Iz uvidevnosti do Maše se sicer vzdržim takšnih in drugačnih odpičenih idej, zato se počasi in zložno začneva vzpenjati navkreber. Kmalu doseževa rob macesnovega gozda, ki v večernem soncu žari v zlato-rumeni barvi. Tako lepo je in mirno. Nikjer ni nikogar in kar ne morem verjeti, da sva na poti, kjer se čez vikend vije avtocesta ljudi, povsem sami. Po hektičnih dnevih v službi v mestu samota in tišina v naravi res dobro deneta.
Po poldrugi uri hoje doseževa vršni greben. Veter zapiha skozi lase in za trenutek zaprem oči. Občutek sonca na obrazu je neverjetno pomirjujoč in če je kaj na tem svetu blizu nirvane, so to večeri v gorah. Samotni sončni zahodi s čudovitimi razgledi so eden najboljših definicij popoldne sreče. V gorah, ob morju, ali v domačem gozdu - kraj niti ni zares pomemben, dokler tišino moti samo šum vetra in valov. Maša se mi kmalu pridruži in molče opazuje razgled na Brano in sosednje vršace. Po minutah tišine končno izdavi: "Nina, kako je pa to lepo ... Sploh ne vem, kaj naj rečem." Ne morem drugega, kot da bi se strinjala in prav neverjetno je, da obstaja še nekdo, ki moje skoraj otroško navdušenje nad gorami in temi norimi jesenskimi barvami deli s prav takšnim iskrenim entuziazmom.
Na vrhu si med opazovanjem sončeve poti proti obzorju odpreva vrečko oreškov in kmalu zatem se nama na sosednji skali pridruži kavka. In še ena. In nato še ena. Minuto kasnje sva obkroženi z jato črnih ptic, ki poželjivo opazujejo najine oreške. Ker je stvari, še posebej pa hrano lepo deliti, nenasitne ptice osrečiva z večerjo. Ena izmed njih je še posebej pogumna in si po orehe pride prav do moje dlani. Kar nekaj časa sediva na vrhu in vpijava sončne žarke, dokler sonce dokončno ne zaide za gore in naju opomni, da se bo kmalu potrebno vrniti v realnost. Takoj po zahodu se pošteno ohladi, zato zbereva svoje stvari in se počasi vrneva v dolino. Današnje pravljice za lahko noč je konec.