Pozno popoldne smo iz Francije prispeli v Švico - jaz nekoliko prej kot starša z avtodomom - a smo se dogovorili, da se zopet dobimo nekje v centru mesta. Še zdaj ne vem, kako mi je uspelo, a nekako sem se kar naenkrat znašla z avtom v centru, ki je z izjemo taksistov in kolesarjev zaprt za promet. Lahko si predstavljate, da je bilo tistih nekaj minut, ko sem si med množico kolesarjev in tramvajev, precej stresnih. Ko mi je končno uspelo priti ven iz centra in parkirati, sem ugotovila, da seveda nimam prave valute, da bi plačala parkirni listek. Avto sem vseeno pustila tam in upala, da bo še na istem mestu in po možnosti brez lisic, ko se vrnem ponj. Medtem ko sem pešačila proti centru, sem za vsak slučaj poklicala očeta, da se z avtodomom po nesreči ne zapelje naravnost v tramvaj cono, tako kot jaz.
Basel je tretje največje mesto v Švici in leži na tromeji z Nemčijo Francijo, pri čemer nekatera predmestja dejansko ležijo v omenjenih državah. Basel ima najstarejšo univerzo v Švici, pa najpomembnejšo galerijo z najstarejšo umetniško zbirko, poleg tega z Novartisem na čelu predstavlja sam center švicarske farmacevtske industrije. A kljub vsem presežnikom z Baslom nekako nisva našla skupnega jezika. Saj ne, da bi bilo z mesto kaj narobe, a tako pač je - v nekaterih mestih se takoj počutiš kot doma, druga pa ti nikakor ne morejo zlesti pod kožo.
Sprehodili smo se ob Renu in nato proti glavnemu trgu, kjer kraljuje v nebo vpijoča rdeča mestna hiša. Na trgu je igral prikolični band in ljudje so hiteli iz služb. Topel in sončen jesenski večer je ljudi zvabil na nabrežje reke in najpogumnejši so se v njem celo skopali. Po kakšni uri in pol pohajanja po mestu, sem z veseljem ugotovila, da je moj mali avto še zmeraj na svojem mestu. Prneočili smo takoj čez mejo na francoski strani, saj je divje kampiranje v Švici prepovedano. To je bila naša zadnja skupna noč, saj jutri starša odhajata domov skupaj z mojim zastonjskim prenočiščem, jaz pa nadaljujem moje popotovanje po Švici.
