V začetku aprila sem si po nekaj turbulentnih in depresivnih zimskih mesecih v Ljubljani spet vzela čas za krajši pobeg na toplo. Tokrat sem ga združila z obiskom Aljoša v Barceloni - odločila sva se, da prekrižariva Aragon in del Baskije, dela Španije, ki so se do sedaj izmikali mojemu potovalnemu radarju.
Že pred tem sva rezervirala avto, ki sva ga morala zjutraj prevzeti pri železniški postaji. Ker sem jaz prispela v Barcelono šele ob dveh ponoči, sva se zjutraj pošteno obirala, Aljoša je še pakiral in me prepričeval, da naj se ne sekiram, če zamudiva, da je to Španija in nihče ne bo kompliciral. Prav, sem mislila, on že ve. No, gospa pri rentacar okencu pa do najine zamude ni bila tako ravnodušna in nama je v žgoleči španščini prijazno pojasnila, da so najin avto že oddali nekomu drugemu, da pa lahko z doplačilom dobiva nekaj, kar je še na voljo. Kako so lahko v desetih minutah avto danes že oddali nekomu drugemu, mi najbrž nikoli ne bo jasno, a kaj drugega, kot vzeti dražji avto nama tako ali tako ni preostalo. Lahko bi samo še štopala.
Čez pol ure sva z mlečno plavim Volvom že brzela proti severu. Iz zvočnikov je donela glasba in kaj kmalu sva uspela pozabiti na dodaten denar, ki sva ga pravkar vrgla skozi okno. Prešerne volje sva se pripeljala do Besalúja, za obisk katerega sva se odločila šele zjutraj, med Aljoševim pakiranjem, ko sem iz dolgčasa listala vodič po Španiji. Besalú velja za eno izmed najlepše ohranjenih srednjeveških mest v Kataloniji in s prepletom romanske in gotske arhitekture pravi magnet za ljubitelje zgodovine.
Najbolj znan del Besalúja je prav gotovo most Viejo, ki se v obokih pne nad reko Fluvio in ki je bil bolj kot za namene transporta zgrajen za obrambo in pobiranje pristojbin. Z mosta se spustiva do reke, obdane s sveže ozelenelimi vrbami, ki žarijo v opoldanskem soncu. Ob reki srečava mladeniča, ki
