Na sončno četrtkovo popoldne sva z Manjo zopet zavili v hribe. Tokrat je šlo za posebno prelomen dogodek, saj je Manja za božič dobila svoj prvi (brezhibno delujoč) zrcalno-refleksni fotoaparat in se je zdaj pošteno zakopala v študij fotografije. Popoldanski skok na Blegoš je bil tako skoraj mala fotografska delavnica in do konca večera je bilo že približno jasno, čemu služi kak gumb na njenem novem Canonu. Jaz sem tokrat služila tudi kot model, a se kljub tokratni vaji pred objektivom še vedno znajdem precej slabše kot za njim (razen morda s hrbtne strani :P).
Vzpon je bil tokrat sila zabaven, saj se je z drevja zaradi otoplitve vsulo vso ivje, zato sta bila občutek in zvok pod nogami, kot bi hodili po na debelu nasutih koščkih stekla. Vsak korak, ki sva ga naredili, je po bregu sprožil zvončkljajoč plaz kristalov. Manja se je na vse pretege trudila ta fenomen tudi posneti, a je na posnetku izgledalo totalno bedno, tako da sva obupali, da bi lahko ustvarili kak bolj trajen spomin na ta nor občutek.