Letalo se v temi strmo spušča proti Dublinu, kot se za Ryanair pač spodobi, in nato trdo pristane na pisti. Na letališču dobiva avto, ki je plačan z mojo kartico, kar mi avtomatsko dodeli privilegij polnočne vožnje po levi :D. Spomnim se na mesece, preživete v Londonu, ko je vožnja po levi postala najbolj normalna stvar na svetu, a takrat je bil z mano moj mali avto, z volanom na pravi strani. Tokrat vožnja zahteva nekoliko večjo aktivacijo malih sivih celic, še posebej prestavljanje, saj moram z desnim očesom vedno poškiliti, v katero smer moram prestaviti ročico. Še dobro, da sem nama posteljo rezervirala blizu letališča :D.
Prvo noč preživiva pri družini, ki ima osem (!) otrok, nad posteljo pa visi lično uokvirjena slika Jezusa. Na srečo naju nihče ne povpraša o zakonskem stanu, sicer bi morda že prvo noč spala v ločenih posteljah ali pa celo v ločenih sobah. Irci še vedno spadajo med najvernejše evropske narode in jutranji sprehod po mestu postreže še z enim zanimivim vidikom pretežno katoliške irske skupnosti - pravico do splava. Prav vsak steber in ulično svetilko v Dublinu so zavzele politične stranke in nevladne organizacije, ki na bolj ali manj šokantno ekspliciten način lobirajo za glasove na prihajajočem referendumu. "Če vas uboj še nerojenega otroka pri šestih mesecih moti, potem glasujte proti" in "Pooblastilo za ubijanje?" sta napisa na najpogostejših plakatih, ki referendumu nasprotujejo. "Prenehajmo sramotiti ženske, volimo za" in "Naša telesa, naša odločitev!" po drugi strani zagovarjata svobodno odločitev vsake posameznice. Splav je na Irskem prepovedan, z izjemo primerov, v katerih je ogroženo življenje ženske. V Evropi je splav prepovedan samo še na Malti, medtem ko je v ostalih državah pod različnimi pogoji dovoljen povprečno do 12. tedna nosečnosti. V Sloveniji je splav brez zdravniškega dovoljenja mogoč do 10. tedna, na Nizozemskem pa kar do 22.
Na zgodnje sobotno jutro se sprehodiva do reke Liffey, vzdolž katere se razprostira stari del mesta. Ulice se počasi polnijo in jutranja spokojnost se počasi preliva v dopoldanski živžav. Odsevi pisanih hiš se bleščijo na površju reke in jutro je tako sveže, da vsakič, ko z morja zapiha hladen veter, obžalujem, da sem volneni pulover pustila doma. Doma se mi je zdelo, da aprila zimske opreme res ne bom več potrebovala. Ampak doma je bilo tudi deset stopinj več.
Sprehodiva se do katedrale, ki je zaradi "nepredvidenih okoliščin" do nadaljnjega zaprta, tako da obisk notranjosti izpustiva in se za nekaj časa raje namestiva na klopci ob bujno cvetoči češnji, da se pogrejeva. Dan je čudovit. Nebo je modro in brez oblačka. Opazujeva ljudi, ki hitijo mimo in najverjetneje bi tako sedela še nekaj časa, če mene moj neprilagodljiv želodec ne bi glasno opozoril, da danes nisva še ničesar pojedla. V lovu na zajtrk se premakneva naprej, v supermarketu nakupiva hrano za jutranji piknik in v najbližjem parku na kruh maževa humus in zobava češnjevce.
Okoli poldneva se v Trinity College-u srečava še s tremi Jakobovimi dobrimi prijatelji, ki so v Dublin prileteli iz Cambridge-a in Dunaja. Potem ugotovimo, da so oni lačni, midva pa ne, tako da se še enkrat razidemo, potem pa se dobimo uro kasneje, da se skupaj martinčkamo pred prirodoslovnim muzejem. Popoldne spontano in za nosom raziskujemo kotičke Dublina - vijugamo med parki, ozkimi ulicami, spomeniki pisateljem in pisanimi dublinskimi vrati, med katerimi v vseh veselih stanjih najdeš prava :D.
James Joyce je nekoč dejal, da bi bilo težko prečkati Dublin, ne da bi šel mimo vsaj enega puba. Še večja neumnost pa bi najbrž bila, da ne bi zavili v vsaj enega izmed njih :D. Tako se, ko se že temni, lotimo iskanja pub-a, ki bi imel prostor še za pet ljudi. V prvega nam sploh ne uspe priti, ker so ljudje v njem nagneteni vse do vhoda. Drugi je videti neavtentičen in nam ni preveč všeč. Manjka mu živa glasba :D. V tretjem poskusu pa nam le uspe priti skozi vrata in iz oddaljenega kota poskuša množico razposajenih Ircev s kitaro preglasiti irski Ed Sheeran (no, skupna jima je v bistvu samo barva las in jokava vsebina pesmi :D).