sreda, 31. julij 2013 Hong Kong - raj za polne denarnice
Iz Yangshou-ja smo se s spalnim avtobusom odpeljali proti Hong Kongu, natančneje v Shenzhen, zadnje kitajsko mesto ob meji s Hong Kongom. Ležišča so bila seveda narejena po kitajskih standardih, zato ni bilo nobene možnosti, da bi lahko spali z iztegnjenimi nogami. Jaz sem imela še to srečo, da sem dobila ležišče tik nad motorjem, ki me je vso noč grel v hrbet, da o luknjah na cesti sploh ne govorim - včasih se mi je zdelo, da sem več v zraku kot na postelji.
Ko smo prispeli v Shenzhen, smo imeli kar nekaj težav z iskanjem mestnega avtobusa št. 7, ki naj bi peljal skoraj do meje. Shenzhen je namreč ogromno, več kot 10-milijonsko mesto, polno stolpnic in nebotičnikov, hkrati pa še zmeraj eno najhitreje rastočih mest na svetu. Čeprav so nam na avtobusni postaji zatrdili, da naj samo počakamo na postaji, da 7-ka vozi prav tukaj mimo, po pol ure čakanja o avtobusu ni bilo ne duha ne sluha. Še malo smo čakali, potem pa obupali in ustavili taksi, ki nas je zapeljal tja, kamor bi nas moral ta nesrečni bus. Ne spomnim se, ali sem mejo že kdaj prečkala peš. Proti ogromni stavbi z mejnim prehodom se je valila precejšnja množica Kitajcev. Bil je namreč petek in Kitajci se čez vikende v Hong Kong odpravljajo na množični šoping. Mejo smo prečkali brez težav in to precej hitreje kot smo pričakovali, saj imajo za tujce, ki jih že tako ali tako ni bilo veliko, povsod posebna okenca. Pogled skozi okno nazaj proti Kitajski je razkril obrise Shenzhena in visoko bodečo ograjo, ki v bistvu ločuje dva dela ene države, ki pa sta si neopisljivo različna.
Ja, Hong Kong je bil po mesecu dni Kitajske čisto drug svet. Cenzura je naenkrat izginila in spet smo lahko normalno dostopali do Facebooka, Bloggerja in elektronske pošte, ki so jo Aljošu zablokirali samo zato, ker se je v enem izmed poslanih mailov pojavila beseda Tibet. Čeprav sicer na prvi pogled morda ne izgleda tako, sta cenzura in popoln nadzor nad državljani na Kitajskem prisotna povsod. Varnostne kamere so nameščene povsod po ulicah in policije je v mestih veliko. Nekoliko bolj sproščeno je na podeželju, vendar govoriti kaj politično napačnega, tudi tam ni ravno najbolj pametno. In čeprav se v imenu Kitajske pojavlja beseda "socialistična ljudska republika", v sistemu že dolgo ni več ničesar socialističnega. Država vodi neke vrste avtokratski kapitalizem in to s precej trdo roko. V nasprotju z njo je Hong Kong, ki je bil dolga leta pod britanskim nadzorom, povsem liberalno kapitalistično območje, kjer cveti potrošništvo, nizki davki in prosti trg pa ga uvrščajo v sam vrh svetovnih finančnih centrov.
Ob raziskovanju Hong Konga sem dobila občutek, da je celotno mesto en velik šoping center. Prevladujejo znane in pregrešno drage blagovne znamke oblačil, ur, nakita in elektronskih naprav. Stvari, ki so dosegljive našemu žepu, prodajajo na tržnicah (npr. na Ladies market-u), pa morda še v H&m-u in podobnih trgovinah. Od vsega me je najbolj presenetilo to, da imajo tukajšnji prebivalci očitno zares veliko denarja, saj so bile vse te drage trgovine polne kupcev in ljudi ovešenih z nakupovalnimi vrečkami. Naj dam samo en primer. Medtem ko sem čakala fanta, ki sta skočila na stranišče (kjer mimogrede igra prijetna glasba in je dizajn stranišča podoben kot v Hilton hotelu), sem opazovala nakit v izložbi najbližje trgovine. Najcenejši prstan, ki so ga prodajali, je stal 4 000 eur, vse ostalo je bilo še za kakšnega tisočaka dražje. In v trgovini so sedeli štirje pari, ki so kupovali ta elitni nakit. In takih trgovin je bilo na stotine, prav tako tudi kupcev. Edina stvar, ki se jo je cenovno splačalo kupiti, je bila elektronika (računalniki, fotoaparati, telefoni ipd.). Ker je Aljoša ravno kupoval nov računalnik, se je odločil, da ga kupi kar tu, čeprav nam je bilo jasno, da bomo potrebovali še nekaj sreče, da ga bomo neopaženega prinesli čez carino.
Zelo draga je bila tudi nastanitev, saj smo za najcenejšo sobico oz. bolje rečeno luknjo, ki smo jo lahko dobili, odšteli toliko, kot bi za tri ali štiri noči na Kitajskem. In je bila res luknja, v Chungking maisonu, kjer so glavni prebivalci in lastniki guesthousov Indijci in je vsak drugi komentar pod opisom hotela pritožba, da je gost v postelji dobil bed bugs-e. To so tiste majhne stenice, ki te vsega obgrizejo in potem srbi kot sto hudičev, pa še znebiš se jih silno težko. Sicer pa v samem mestu ni prav veliko zanimivega, z izjemo trajektne vožnje med polotokom Kowloon in New Territories in spektakularnega razgleda z Victoria's Peak-a. Tja gor smo zlezli, ko se je že stemnilo in zdi se mi, da je bila to res dobra ideja, saj je bila nočna panorama resnično impresivna. Ker je Victoria's Peak tudi prvi hrib ob morju, se vanj ves čas zaganjajo nastajajoči oblaki, zato imaš občutek, kot da bi se skoznje peljal s kabriolet letalom. Če bi imeli na razpolago kak dan več, bi se najverjetneje podali v katerega izmed številnih nacionalnih parkov v okolici mesta, čeprav je bilo zaradi monsuna vreme precej nestanovitno. Na srečo smo za slab teden zgrešili tajfun Utor, ki je prinesel močno deževje in sunke vetra s hitrostjo do 145 km/h, zaradi česar so morali evakuirati precejšnje število ljudi. Toda posledice silovitega neurja so do našega prihoda že povsem izginile.
Iz Hong Konga nas je čakal dolg let proti domu, ki pa je bil zaradi zelo prostornega letala (čisto novega Boeinga 747) dejansko zelo udoben. Po devetih urah smo zgodaj zjutraj pristali v Frankfurtu, kjer smo prišli skozi carino ravno takrat, ko so bili vsi cariniki že zaposleni z brskanjem po torbah. Nato je sledila še ena ura leta do Benetk in bili smo že skoraj doma.
