ponedeljek, 22. avgust 2011; dopolnjeno v četrtek, 11. julija 2016 Iz oči v oči z leopardom
Iz Tissamaharame sva se z džipom že ob petih zjutraj odpravila na celodnevni safari v nacionalni park Yala. Območje Yale je zavarovano že od leta 1938, z leti pa so zaščiten predel še povečali, tako da njegova površina danes znaša nekaj manj kot 1000 kvadratnih kilometrov. Tu prebiva in gnezdi 215 vrst ptic in 44 vrst sesalcev, med katerimi sta najzanimivejša predvsem azijski slon in leopard. Populacija leopardov v Yali je najgostejša na svetu, tako da se da z malo sreče videti te prekrasne mačke povsem od blizu. Seveda so naju opozorili, da nama ne morejo garantirati, da bova videla slona ali leoparda, vendar sva svoje možnosti povečala s tem, da sva vzela celodnevni izlet, namesto pogostejšega poldnevnega.
Na vhodu v Yalo sva bila še preden so zjutraj cesto odprli za vozila. Med čakanjem sva se zabavala z opazovanjem divjih svinj, ki so brskale za hrano in se tu in tam zakadile druga v drugo. Živali v parku so najaktivneješe zgodaj ob zori in ob mraku, zato smo safari tudi začeli tako zgodaj zjutraj. Cesta, po kateri smo se vozili, je bila luknjasta in prašna in prav zabavno je bilo, ko naju je vsake toliko časa kakšna luknja pošteno vrgla s sedeža. Prve pol ure smo srečevali samo divje svinje in različne ptice - pelikane, čaplje, azijske štorklje, divje pave, pa pobrežnike, vodomce in druge. V mlaki nedaleč od ceste sva opazila nekaj krokodilov in orla, ki si je pravkar ulovil ribo za zajtrk. Ste vedeli, da krokodili nimajo jezika?
Najin voznik je imel sokolje oko in je živali kljub vožnji opazil veliko pred nama. Tako smo že po kakšni uri vožnje po parku zagledali dva leoparda, ki sta se vzepnjala po skali pred nami. Za nekaj sekund sta obstala na vrhu, pogledala proti nam, nato pa izginila na drugi strani skale. Kmalu zatem smo v grmovju opazili tudi prvega slona, mladega samca z okli, ki pa ni hotel priti iz grmičevja, zato smo ga pustili pri miru in se odpeljali naprej. Visoko v krošnjah smo slišali oglašanje skupine kljunorožcev ("Malabar Pied Hornbill"), za katere je značilna precej nenavadna oblika kljuna, ki med oglašanjem služi kot resonator. Gre za precej velike in zelo glasne ptice, ki so razširjene vse od Indije pa do Indonezije.
Proti opoldnevu smo naleteli na še enega leoparda, ki je počival na drevesu tik ob cesti. Bilo je res neverjetno, saj smo se gledali praktično iz oči v oči, čeprav se veliki lepi mačkon ni dal prav veliko motiti. Zaspano je mežikal proti nama, ki sva ga opazovala s strehe najinega džipa. Kmalu sta prišla dva džipa, ki sta se ustavila za nami, tako da sva pomahala šoferju, da lahko odpeljemo naprej. Tik pred opoldnevom, smo daleč v notranjosti parka naleteli na še en čudovit prizor - slonico z mladičem, ki se je prišla ohladiti v bližnjo mlako. Vsi obiskovalci parka, ki so vzeli poldnevni izlet, so se vrnili, tako da daleč naokrog ni bilo nobenega avtomobila. Slonica je s trobcem zajemala vodo in jo nosila v vodo, nekaj mesecev star mladič pa je pil kot psiček. Celo voznik, ki je vajen takšnih prizorov, se je mogel smejati. Rekel je, da še nikoli ni videl slona piti na tako smešen način. Ko sta se odžejala, sta nekaj vode vrgla še po sebi, nato pa krenila proti našemu džipu. Voznik nama je namignil, naj bova tiho in naj ne delava sunkovitih gibov, da ju ne bi vznemirilia. Tako smo tiho opazovali, kako sta se ustavila pri našem avtu, nekoliko postala, nato pa prečkala cesto in izginila v grmičevju na drugi strani ceste.
Kosilo smo naredili na gorilniku ob reki, kjer sva se tudi midva na hitro ohladila v vodi. Pojedla sva bolj na hitro, saj so omamno dišeč curry in sadje zavohale tudi opice, ki so postajale vedno bolj pogumne, tako da sva se jih morala na koncu otepati že s palico. Pri tem nama je pomagal voznik, ki je stražil džip, da sva se lahko kljub vsemu v miru najedla.
Popoldne smo nadaljevali pot v močvirnat predel parka, kjer so nama družbo delali vodomci in orli. Vmes nas je prišel pogledat kojot, ob jezeru pa smo naleteli še na enega slonjega samca, tokrat brez oklov. Za azijske slone je namreč značilno, da ima okle samo okoli 7% samcev (na Šrilanki menda samo 2%), medtem ko jih samice nimajo nikoli. Šrilanški slon je največja podvrsta azijskega slona in lahko tehta tudi do 5 ton in pol. V začetku 19. stoletja je populacija na Šrilanki štela med 12 000 in 14 000 osebkov in poseljevala bolj ali manj ves otok. Do konca 20. stoletja jih je bilo že manj kot 2 000. Najbolj množično so jih pobijali kolonialni angleški lovci - nek general jih je menda postrelil več kot 1 500, še nekaj pa jih je, ki so jih pobili vsaj pol toliko. Na podlagi štetij in opazovanj je danes njihovo število ocenjeno na okoli 6 000, bolj kot divji lovci, ki jih sloni brez oklov ne zanimajo preveč, pa jih ogroža močno razdrobljen habitat in lokalni kmetje.
Proti večeru, ko je vročina popustila, so živali spet postale bolj živahne. Pavi so skakali na drevesa, kjer bodo preživeli noč in mungo, ki je stekel čez cesto, se je očitno že pripravljal na nočni lov. Sonce je zahajalo in počasi smo vozili proti izhodu. Dan je bil popoln in čeprav sva bila zvečer tako prašna, da naju najverjetneje še lastni starši ne bi spoznali, je bil safari vreden vsake rupije.
