sreda, 27. julij 2016 Jaffna - mesto, kjer krave zajtrkujejo v restavraciji
Iz Trincomaleeja sva se odpravila proti tamilski prestolnici, daleč na sever otoka. Kljub temu da bi lahko tja prišla z redno avtobusno linijo, sva se odločila, da v mestu Vavuniya presedeva na vlak. Slikovite šrilanške železnice so nama namreč do takrat že dodobra prirasle k srcu. Poleg tega je bil odsek železniške proge od Vavuniye do Jaffne nedavno popolnoma prenovljen, kar je izrazito zvišalo hitrost potovanja. Po dolgoletni državljanski vojni, ki je severni del otoka praktično odrezala od preostalega dela države, se ta sedaj razvija hitreje kot kdajkoli prej, kar kaže že obnovljena železniška proga in na novo zgrajene postaje ob njej. Tudi ob samem prihodu v Jaffno postane očitno, da so bili nekateri deli mesta deležni obnove. Nove poslovne zgradbe in hoteli so se začeli dvigati med starejšimi zgradbami s podrtimi zidovi in prestreljenimi fasadami. Ta mestna kulisa, predvsem pa prevladujoča tamilska kultura, dajeta mestu prav poseben utrip. Tudi kuhinja se nekoliko razlikuje od preostalega otoka, saj se čuti močan vpliv južne Indije. Drugačni okusi pa niso edina novost, ko sedeš v lokalno restavracijo. Mestne krave so namreč navajene, da zjutraj obstojijo med vrati in stegujejo svoj vrat v notranjost lokala v pričakovanju, da jim bo nekdo izmed natakarjev postregel obrok. Tukaj prevladujoča hindujska vera namreč uči, da je govedo simbol izobilja, simbol vsega življenja, uči nežnosti, dovzetnosti in povezanosti z naravo. Zaradi tega so krave tukaj deležne tako velike mere spoštovanja.
Za ogled mesta sva za dva dneva najela kolesi, kar je verjetno najboljši način za raziskovanje celotnega mesta z vsemi mestnimi četrtmi. Najprej sva se preko dolgega nasipa odpravila na enega izmed otokov v bližini. Nameravala sva narediti krožno pot po dveh otokih in se nato vrniti v mesto, vendar nama je načrtne prekrižalo nevzdržno sonce in peklenska vročina, zato sva se po obisku plaže Chaatty beach na otoku Velanai odpravila nazaj proti Jaffni in si v večernih urah ogledala še nekaj mestnih znamenitosti. Zavila sva do ostankov mestne utrdbe, ki stoji na obali in je bila stoletja oblegana s strani različnih nasprotnikov. Zadnjič je bila v vojaške namene uporabljena prav med državljansko vojno, ko so Tamislki tigri v njej kar 107 dni zadrževali enote vladne vojske, dokler se te niso predale. Tudi knjižnica je odigrala pomembno vlogo v Tamislko-Sinhalskem konfliktu, saj so jo Sinhalski skrajneži leta 1981 požgali in s tem uničili bogato zbirko tamilske literature. V njej naj bi bilo pred požigom hranjenih kar 97.000 knjig in rokopisov, kar jo je uvrščalo med najpomembnejše knjižnice v Aziji. Od leta 2002 je stavba knjižnice prenovljena, žal pa je na ogled le manjši del notranjosti in balkon, ki nudi lep razgled na dvorišče pred knjižnico.
Naslednji dan sva začela z obiskov ribje tržnice in nato še glavne tržnice v središču mesta, kjer prodajajo vrsto različnih stvari. Slaščice, sadje, obleke, knjige, obrtniške izdelke, čaj, kavo, začimbe in še bi lahko naštevali. Nato sva se odpeljala do arheološkega muzeja, ki hrani zanimivo kolekcijo različnih predmetov. Večina teh pripada starodavnemu Jaffanskemu kraljestvu. Na srečo so v tem muzeju sprejemali le donacije, saj so vstopnine za nekatere podobne znamenitosti v zadnjih letih narasle na raven cen v zahodni Evropi. Sledil je ogled enega najpomembnejših hindujskih templjev v državi. Njegovi bogato okrašeni stolpi zlato-oker barve so vidni že od daleč. Na notranjem dvorišču so na stropu v vetru poplesovali zvončki in s svojimi zvoki ustvarjali prav magično atmosfero. Ostalo je še pol dneva do najinega odhoda, vendar sva si ogledala že vse, kar sva prvotno nameravala. Iz torbe sva potegnila vodič in še enkrat prelistala vse naštete zanimivosti v mestu. Tako sva se odpravila v neko manjšo umetnostno galerijo, kjer so bila v enem razstavnem prostoru zbrana dela nekaterih lokalih slikarjev. Nekatera dela so naju res pozitivno presenetila, vendar je večje presenečenje sledilo, ko sva že nameravala zapustiti galerijo. Neki gospod nama je namignil naj vstopiva v eno izmed sob. Na najino presenečenje sva naletela na (kot so trdili domačini) najboljšega kiparja v državi, ki je ravno prikazoval ustvarjanje portretnega kipa lokalnim učiteljem likovne vzgoje. Na žalost pa je največje presenečenje sledilo, ko sva se odpravila nazaj do svojih koles in odkrila, da so se vrane polastile najinih dobrot, ki sva jih kupila na tržnici in sva jih po pomoti pustila v košarah najinih koles. Da sva zapolnila še preostanek dneva, sva si ogledala še tri krščanske cerkve. Vsekakor bi se težko kosale s svojimi evropskimi vrstnicami, tako v notranjosti kot v zunanjosti,vendar ponujajo zanimiv vpogled v dojemanje krščanske vere v državah južne Azije.
Pred prihodom sva prebrala, da je to mesto, ki ga ni tako pomembno videti, kot ga je potrebno občutiti. To vsekakor drži. Vojna se je globoko vtisnila v identiteto mesta in njegovih ljudi. Večkrat se je pokazalo, da konflikt še zdaleč ni zglajen in da stare zamere ostajajo. Zdi se, da se večina prebivalcev veseli miru, pa čeprav so morali zaradi tega požreti težnje po enakovredni politični moči in manjši zapostavljenosti. Eden izmed mladeničev naju je vprašal, ali nama je Šrilanka všeč in po najinem potrdilnem odgovoru še dodal: "Da, sedaj je mir. Sedaj je potrebno uživati."
