Islandija ima na tisoče slapov, veliko takšnih z nepredstavljivo velikim pretokom. Gullfoss (Zlati slap) na reki Hvita, ki ima pretok tudi do 2000 m³/s. Voda pada 35 m globoko in v zraku je polno majhnih kapljic, ki ustvarjajo mavrico. Domačini znajo povedati zgodbo, kako je njihov slap rešilo dekle po imenu Sigríður Tómasdóttir. Ko se na reki želeli narediti hidroelektrarno, je zagrozila, da se bo v tem primeru vrgla v reko in zato menda hidroelektrarne res niso zgradili. Če je to res ali ne, nisem uspela ugotoviti.
Potem je sledil verjetno najbolj avanturistični del potovanja - vožnja čez centralni, puščavni del otoka. 3 ure smo se vozili po kamniti cesti, da nas je v avtobusu metalo skoraj do stropa, ropotalo je pa tako, da se sploh nismo mogli pogovarjati. Cesto vsako pomlad improvizirajo na novo, vse okrog pa, do koder seže oko, samo kamenje in ledeniki v ozadju.
Prespali smo v edini koči sredi puščave, približno na pol poti. Temperatura se je proti večeru spustila skoraj do ničle in tuširanje z mrzlo vodo nikogar ni mikalo. Zato smo se ekspersno hitro preoblekli v kopalke in skočili v topli vrelec za kočo. Voda je imela prijetnih 40°C. Sonce se je spustilo čisto do obzorja, kjer bo ostane do okoli 2 ure zjutraj, potem pa se zopet začne dvigati, zato ni bilo straha, da bi nas dobila tema. Ja, to je pravi poletni dan :)
