torek, 2. julij 2013 Kitajskega zidu se ne vidi iz vesolja
Vreme nam v Pekingu res ni bilo naklonjeno, saj je gosta megla vztrajala tudi ob našem obisku ene najbolj znanih kitajskih znamenitosti - Kitajskega zidu. To je ena izmed stvari, na katero ljudje ob omembi Kitajske pomislijo najprej. Marsikdo še zmeraj verjame v mit, da je Kitajski zid viden iz vesolja, vendar to ne drži, kar je potrdil celo eden izmed kitajskih astronavtov. Pravzaprav se tokrat ni videl niti na Zemlji. Megla je bila namreč tako gosta, da smo lahko videli le kakih sto metrov pred seboj, vse ostalo pa ... kot bi rekli naši sosedje: "Uzela ga magla."
Kljub vsemu je bil zid še vedno precej impresiven. Visok je približno 10 metrov in ponekod tako strm, da smo komaj prilezli navzgor. Menda je dolg 8 850 km, vendar so novejše arheološke raziskave pokazale, da naj bi z vsemi razcepi skupaj meril okoli 21 000 km. To pa je že precejšnja številka. Graditi so ga pričeli v 7. stoletju pred našim štetjem, dograjevali pa vse do 17. stoletja. Stražni stolpi so bili postavljeni na točno določeni razdalji, in sicer tako, da je bilo območje vmes dolgo za dve izstreljeni puščici.
Nekateri deli zidu so obnovljeni, kot tudi Mutianyu, po katerem smo se sprehajali, ki je od Pekinga oddaljen približno 80 km. Ker zid poteka po vrhu hribovja, do njega pelje sedežnica, navzdol pa se lahko, čisto v kitajskem stilu, spustiš s sanmi. Seveda smo morali iti tudi na neobnovljen del, ki je napol podrt in preraščen z rastlinjem, vendar zaradi tega še bolj zanimiv.
Večer smo si popestrili z ogledom kung fuja. Zanimivo je, da je bil kung fu sprva razvit kot gimnastika, ki je bila nekakšna protiutež mirovanju med meditacijo. Menihi so skušali posnemati gibanje različnih živali - tigra, kače, škorpijona itd. Ker je bil Šaolinski samostan precej izoliran, je bil pogosto tarča napadov različnih roparskih skupin, zato je vadba kmalu postala tudi vadba samoobrambe. Disciplina med šolanjem šaolinskega meniha je zares stroga. Vadba poteka vsak dan od jutra do večera. Da si učvrstijo roke, nanje obesijo vreče s peskom, prav tako na noge, pesti pa učvrstijo z udarjanjem v debel pok papirja, ki se tekom šolanja tako obrabi, da kasneje udarjajo samo še v zid.
