četrtek, 22. november 2012
Ko se ti cele dneve cedijo sline

V Istanbulu si ne moreš kaj, da ne bi bil ves čas lačen. Po ulicah se ves čas širi omamen vonj po kebabu in köftah, izložbe pa so do vrha napolnjene z raznoraznimi slaščicami. Že prvi dan sem ugotovila, da je hrana res dobra, kar je posledično pomenilo, da sva reees veliko jedla.

Kebab je tu čisto drugačen od našega, kjer je zmleto meso na palici še najbolj podobno mesnemu siru. Pravi kebab sestavljajo okusno začinjeni tanki zrezki, zloženi en na drugega, vmes pa še kakšna rdeča paprika. Seveda je turški kebab iz ovčjega mesa, a v Istanbulu predvsem za turiste strežejo tudi piščančjega. Na izbiro je več različnih jedi: döner kebap je serviran v pita kruhu,dürum kebap, ki je zavit v palačinko, potem pa sta tu še şiş kebap, ki spominja na naše ražnjiče in adana kebap, ki ga sestavlja mleto meso.

Nič hudega, če niste ljubitelj kebaba, lačni gotovo ne boste. Veliko restavracij, ki nekoliko spominjajo na naše menze, ponujameze. To so manjši obroki, ki jih poljubno kombiniraš, večinoma z veliko izbiro zelenjavnih jedi (in seveda tudi mesnih). Zanimiva jed so tudi polnjeni listi vinske trte. Za prilogo ponavadi postrežejo bulgur (kašo iz pšenice) ali riž, domačini pa si zraven malice obvezno privoščijo še navaden jogurt.

Za sladico si večinoma privoščiva nar, granatno jabolko, saj je ravno sezona zanje, poleg tega pa so vsaj trikrat cenejša kot pri nas. Za 3 lire (cca. 1,3 eur) ti na ulici iz njih stisnejo tudi 2 dl svežega soka.

Poskusila sva tudi baklavo, ki je v nasprotju z orehovo, ki sem je bila vajena od prej, tu polnjena s pistacijami. Seveda obstajajo tudi različice s čokoladnim testom, z lešnikovim in orehovim polnilom, a originalna različica je vseeno najboljša. Povsod prodajajo tudi drugo dobro znano slaščico - lokum. Ne vem, ali obstaja slovensko ime zanjo, vem pa, da jo v Srbiji imenujejo ratluk.