Muhasto soboto - vsaj kar se vremena tiče - smo začeli v Morlaix-u. Morlaix že spada pod najbolj vzhodni departma Bretanije, Finistère, ki izhaja iz besedne zveze Fin de la terre in v prevodu pomeni konec kopnega oz. konec sveta. Ker je bilo ravno sobotno jutro, se je ves stari del mesta spremenil v tržnico, na kateri so prodajali vse, od oblačil in knjig pa do palačink in zelenjave. Lepo ohranjene stavbe iz 16. stoletja dajejo mestu nekoliko starinski pridih, živahna tržnica pa je vse skupaj še popestrila. Potem, ko sem pospravila ajdovo palačinko s sirom, sem se povzpela na akvedukt, od koder se odpre lep pogled na pristanišče, ki je bilo v srednjem veku najpomembnejše v Bretaniji.
Iz Morlaixa sem se odpeljala do Saint Thegonnec-a, ki se ponaša z ogromnim župnijskim kompleksom. Vasi v tem delu Francije so kar tekmovale, katera bo imela večjo in lepšo župnijo, tako da sem se med potjo povsem po naključju ustavila še v Guimiliau, Commani in nekaterih drugih manjših krajih. Vreme je bilo precej turobno, saj je že od jutra po malem rosilo in nekatere vasi so bile tako prazne, da je bilo kar strašljivo. Samo kakšna mačka mi je tu in tam prekrižala pot in nekaterih se na koncu kar nisem mogla rešiti, tako da je le malo manjkalo, da bi na koncu posvojila oranžnega mačkona, ki se je na vsak način hotel čohljati.
V eni izmed vasi smo se po naključju spet srečali z mamo in atijem, tako da smo se potem skupaj odpeljali naprej, saj dan več kot očitno ni bil primeren za kolesarjenje. Zapeljali smo se po polotoku Crozon, vse do rta Pointe de Pen-Hir, kjer se nazobčani klifi strmo spuščajo kakih 70-m proti morju. Na rtu je še zmeraj veliko ostankov II. sv. vojne in ogromen spomenik v čast osvobojeni Franciji. Sprehodimo se po klifih in uživamo v razgledu, saj vreme končno sodeluje z nami. Na koncu preplezamo še nekaj bunkerjev, jaz pa izkoristim vsako priložnost, da se do sitega najem slastnih divjih robidnic, ki v Bretaniji rastejo na vsakem koraku.
Tri kilometre severneje se nahaja mesto Camaret sur Mer, ki je najbolj znano po Zlatem stolpu (Tour Vauban ali Tour doree), pod Unescom zaščitenim obrabnim stolpom iz 17. stoletja. V stolpu je bilo nameščenih 11 topov, ki so odigrali pomembno vlogo v bitki za Camaret leta 1694, ko so Francozi Camaret uspešno ubranali pred Angleži in Nizozemci, zahvaljujoč maršalu in vojaškemu inženirju Sebastienu Le Prestre de Vauban-u.
