Iz Chengduja proti Kailiju smo na vlaku preživeli celih 21 ur in sploh ni bili tako hudo, kot se morda zdi na prvi pogled. Polovico vožnje smo prespali, drugo polovico pa so nam družbo delali domačini, ki smo se jim očitno zdeli zelo zabavni. Po prihodu v Kaili nas je čakala še avtobusna vožnja do Zhaoxinga, majhne manjšinske vasi precej daleč vstran od vseh večjih krajev. Etnična manjšina, ki živi na tem območju, se imenuje Dong in po vsej Kitajski šteje skoraj 3 milijone ljudi. Govorijo svoj jezik, znani pa so predvsem po gradnji pokritih mostov (wind and rain bridges) in polifoničnem petju, ki si je svoje mesto zaslužilo celo med Unescovo kulturno dediščino. Z malo sreče nam ga je uspelo tudi slišati in treba je priznati, da se sliši zelo nenavadno.
Dong vasi so zgrajene izključno iz lesa in prav takšen je bil tudi Zhaoxing. Čez dan je bilo sicer presneto vroče, toda zvečer se je toliko ohladilo, da je bil sprehod med okoliškimi riževimi polji nadvse prijeten. Ljudje so se nam prijazno nasmihali in se smejali svojim slikam na fotoaparatu. Ženske imajo zanimivo navado, da si lase na vrhu glave spnejo s figo, učvrstijo pa jo kar z glavnikom, ki ga potem ves dan nosijo na glavi.
Ljudstvo Dong je znano tudi po svoji neverjetni vraževernosti, saj morajo pri vsakem življenjskem dogodku paziti na kup stvari, ki menda prinašajo nesrečo. V novo hišo se je tako potrebno vseliti ponoči, ko vas že spi, lovljenje rib, ki plavajo proti toku, prinaša nesrečo in domače živali morajo biti daleč vstran od nedavno preminulih, saj lahko, če truplo preskoči mačka, ta vstane od mrtvih ...
