V London sem se v petek zvečer iz Utrechta odpravila z avtobusom. Ja, z avtobusom. Letalske karte so bile čisto predrage, avtobus pa je bil poceni, pa še ponoči je peljal, kar je pomenilo, da sem lahko res dobro izkoristila proste dni. Moj prvotni namen niti ni bil turistični ogled mesta, temveč sem se v London odpravila na obisk k Evy, prijateljici iz Wageningena, ki se je pred kratkim preselila tja. Dva tedna nazaj sem dobila njeno sporočilo: "Kaj zdaj, prideš?" Ni mi bilo treba dvakrat reči: "Seveda da pridem. "
Na avtobusu mi je družbo delala Celine, ki je karte kupila dan pred odhodom, ko sem ji povedala, da čez vikend potujem v London. Bila je čisto iz sebe, da bo po dolgem času spet videla stare prijatelje (štiri leta je namreč tam študirala). Skratka, da povzamem. Spali nismo prav veliko, saj je na avtobusu nekaj otrok vztrajno jokalo, potem smo morali na trajekt in nazaj na avtobus itd. Smo bili pa na ladji priča neverjetnim barvam ob sončnem vzhodu, kar pa tudi nekaj šteje.
V deževni London smo prispeli okoli sedmih zjutraj po lokalnem času. Ker je imela Evy dopoldne še nekaj obveznosti, Celine pa je tako ali tako imela svoje plane, sem se naokrog podala sama. V načrtu sem imela obisk Naravoslovnega muzeja, kjer je bilo na ogled nekaj izredno zanimivih priložnostnih razstav, vendar se je ta odprl šele ob 10h, zato sem morala tri ure nekaj početi. Ker se je počasi začelo jasniti, sem se najprej sprehodila do Buckinghamske palače, od tam pa v Hyde park, ki je bil skorajda prazen, le tu in tam je mimo pritekel kak jutranji tekač. Vrtovi v Hyde parku so bili na vrhuncu razcveta in veverice so še vedno splezale navzgor po hlačnici, da bi si priborile arašid v moji roki.
Nekaj časa sem sedela na klopci, zajtrkovala in opazovala veverice, ki so se druga do druge vedle prav napadalno. Potem sem prehodila park po dolgem in počez in se točno ob 10h prikazala na vratih muzeja. Najprej se nisem mogla odločiti, ali naj si raje ogledam razstavo z naslovom Milijon let zgodbe o človeku ali razstavo o mamutih in naslošno o ledeni dobi. Oboje žalni šlo, ker je bila vstopnina žal previsoka, zato sem se nazadnje s težkim srcem odločila za mamute. Verjetno me je prepričal razstavljeni primerek enomesečnega mamutovega mladiča, Lyube, ki se je v sibirskem permafrostu ohranila 41 800 let (v ozadju na sliki z mamutovo lobanjo). 50 kg težek mladič je imel ob odkritju perfektno ohranjene oči, rilec, kožo z nekaj dlake in vse notranje organe. Iz njenega želodca so tako uspeli izlorati celo materino mleko, ki ga je bila nedolgo preden je poginila.
Čeprav sem si stalno muzejsko zbirko pred nekaj leti že ogledala, sem seveda morala še enkrat naokorg, saj je muzej naravnost fascinanten. Že sama stavba je enkratna, razstavljene zbirke pa tako obsežne, da bi lahko porabil nekaj dni samo za en muzej. Okostja dinozavrov, zbirka insketov Alfreda Russel-a Wallace-a, okostja doda, vse mogoče zbirke dragih kamnov in ostalih kamnin, delovanje vulkanov, meteoriti in ostale skrivnosti vesolja, prva izdaja Darwinove knjige O izvoru vrst ... Šele lakota me je prepričala, da sem zapustila muzej in se odpravila na lov za kosilom. Medtem se je tudi zjasnilo in obetalo se je čudovito popoldne.
Popoldne sva se končno dobili z Evy. Obe tako veseli, da se spet vidiva, sva se morali za dobro uro usesti v parku, da sva prišli na tekoče z vsem, kar se nama je v tem času zgodilo. Potem sva se sprehodili skozi Soho vse do Westminstrske opatije, ki ima nenormalno visoko vstopnino, potem pa na izhodu pobirajo še donacije. V opatije se že od leta 1066, ko je krono prevzel Vilijem Osvajalec, krona vse angleške kralje in kraljice, prav tako pa se tu odvijajo vse kraljeve poroke, nazadnje poroka Williama in Kate leta 2011. Poleg tega je tu pokopanih precej znanih imen, od kraljev in kraljic pa do Darwina, pisec Knjige o džungli Rudyard Kipling, Newton, Dickens in drugi.
Sprehodili sva se mimo Big Bena in potem čez Westminsterski most na drugo stran Temze, kjer sva sedli na klopco in občudovali pogled na parlament, za katerega se je počasi spuščalo sonce. Pri Waterlooju sva naleteli na food market, kjer sva mimogrede poceni povečerjali. Naj omenim, da je hrana v Londonu precej draga in da poceni pomeni samo relativno poceni. Sicer pa so prodajali same dobre stvari. Jaz sem naročila vegetarijanski burritos, Evy pa gyros, ker, kot pravi, jo za nekaj minut prestavi domov (Evy je namreč Grkinja, ne Nizozemska, da ne bo pomote :) ). Oboje je bilo noro okusno, Evy pa je zatrdila, da so odlične in poceni tržnice s hrano po vsem Londonu, najboljša pa je menda tista v Camdenu. OK, torej greva jutri na kosilo v Camden.
Zvečer sva se sprehodili do Tower Bridga, poslušali kitarista nižje ob Temzi, nato pa se s podzemno in nadzemno železnico zapeljali do Brockleya, prijetne stanovanjske četrti s tipično angeškimi vrstnimi hišami. V eni izmed takih živi tudi Evy.
