ponedeljek, 9. junij 2014 Morda pa še nisva rekla zadnje besede
Ponedeljkovo jutro se je začelo z meglo in gnečo na podzemni železnici. Evy je odhitela v službo, ki se v Angliji sicer začenja šele ob 9-ih zjutraj. Za naše razmere pozno, vendar je treba vedeti, da veliko ljudi potrebuje eno uro ali celo več, da se pripeljejo v službo, vstajanje ob 5-ih zjutraj pa diši le redkim.
Zjutraj sem se najprej odpravila do Shakespeare's Globe-a, replike Shakespearovega gledališča, kakršno je okol 200 metrov stran stalo v 17. stoletju. Prvo gledališče je bilo zgrajeno leta 1599, a je lesena konstrukcija s slamnato streho leta 1613 pogorela. Leto kasneje so zgradili novo, ki pa je bilo leta 1644 podrto. Za gradnjo današnja različice gledališča so uporabili skice prvih dveh, prav tako pa so uporabili enak gradbeni material, torej hrastov les za ogrodje, sedišča in oder, ter živalsko dlako kot vezni material za stene. Zaradi lesene konstrukcije in slamnate strehe so projektanti potrebovali kar nekaj let, preden so dobili dovoljenje za gradnjo - gradnja lesenih stavb je bila zaradi požarne varnosti prepovedana že od velikega londonskega požara leta 1666.
Gledališče so odprli leta 1997. Posebno je zaradi tega, ker ima odprto streho in igralci tako igrajo pri naravni svetlobi. Menda je to nekoliko strašljiva izkušnja za igralce, ki so navajeni igrati v zatemnjenih gledališčih, kjer med igro ne vidijo publike. Poleg tega je med sedišči in odrom na voljo 700 stojišč, prav tako kot je bilo v Shakespearovih časih, ko se je prva vrsta gledalcev dobesedno naslanjala na oder. Cena vstopnice za stojišča je samo 5 funtov, res pa je, da tam kaj hitro padeš v nemilost vremena - žgočega sonca ali močnega naliva (dežnika pa ne smeš odpreti). Vsekakor je ogled predstave v tem gledališču edinstvena izkušnja in prav žal mi je bilo, da tega nisem vedela prej, saj bi lahko kupila vstopnice za sobotno ali nedeljsko predstavo, danes pa so ravno menjavali sceno in zato ni bilo predstave.
Počasi se je začelo jasniti, zato sem sedla na klopco ob Temzi in razmislila o tem, kako izkoristiti zadnji dan v Londonu. Kmalu zatem, ko sem preučevala zemljevid mesta, je k meni prisedel starejši moški in me povprašal, če potrebujem pomoč. Zapletla sva se v pogovor in izvedela sem, da je upokojeni univerzitetni profesor geologije, da pol leta živi na Šrilanki in pol leta v vasici v bližini Portsmoutha in da je navdušen potapljač. Bil je tako prijeten sogovornik, da sva kramljala dobro uro, preden sem opazila, koliko je že ura, se počasi poslovila in odpravila naprej. Prav neverjetno je, kakšna razlika je med tem, če potuješ sam ali v paru. Zadnje tri dni, ko sem sama pohajkovala po Londonu, sem se vsak dan pogovarjala z vsaj dvema neznanima Londončanoma, ki sta začela pogovor z menoj. Včeraj sem na primer pol ure poslušala prigode uličnega akrobata, ker sem slučajno sedla na zid zraven njega, medtem ko je on pripravljal rekvizite za svojo točko.
Po kosilu v kitajski četrti, kjer se da dobiti skoraj avtentičen dim sum in nekaj obujanja spominov na lansko potovanje po Kitajski skupaj z lastnico lokala, sem se sprehodila do British Museum-a in se za dve uri izgubila med vsemi zanimivostmi, ki so tam na ogled. Ne bom naštevala vsega, kar se da tam videti, a med najbolj znane razstavne eksponate spadajo kamen iz Rosette, na podlagi katerega so raziskovalci uspeli razvozlati pomen egipčanskih hieroglifov, deli atenskega partenona, Da Vincijeve, Michelangelove, Titianove in Raphaelove skice, pa kip iz Velikonočnega otoka, popojna bojna oprava japonskih Samurajev itd.
Po ogledu muzeja sem se sprehodila po nakupovalni Oxford street, kjer sem končno našla dovolj doge kavbojke in to samo za 10 funtov. Kakšno večje nakupovanje mi ni dišalo, sploh pa ne z nahrbtnikom na rami. No, drug problem je bil tudi ta, da so bila moja finančna sredstva s samo eno kartico precej omejena.
Z Evy sva se za krajši čas srečali, ko je končala s službo. Nekaj časa sva ležali v Hyde parku in hranili veverice, nato pa sva se sprehodili po pregrešno dragem nakupovalnem centru Harrods. Ker naju torbice za nekaj tisoč eur niso zanimale, sva se raje odpravili na prijetno večerjo. Po večerji sva se morali na žalost posloviti, saj sem morala pravočasno priteči do avtobusne postaje. Za konec me je med potjo proti avtobusni postaji še pošteno opralo, kot se za London pač spodobi.
Ko sem bila pred leti prvič v Londonu, mi ni preveč prirasel k srcu, čeprav se razloga ne spomnim več dobro. V spominu mi je ostal kot sivo, deževno mesto polno mrkih obrazov - skratka, nič posebnega. Toda po tokratnem obisku se mi zdi, kot da sploh ne bi šlo za isto mesto. Bilo je enkratno, živahno in lepo, in le s težkim srcem sem sedla na avtobus proti Utrechtu. Toda nič ne de. Le nekaj dni po tem sem izvedela, da me morda naslednje leto, če bo vse po sreči, čaka raziskovalno delo na medicinski fakulteti Imperial Collega v Londonu ... kdo bi si mislil, a morda London prav zares postane moj tretji dom.
