Dan smo začeli z obilnim samopostrežnim zajtrkom ob 6.30 zjutraj. Najnujnejše stvari, ki smo jih potrebovali s seboj, smo zložili v en večji in en manjši nahrbtnik, preostalo prtljago pa pustili v shrambi na recepciji. Plačali smo vodiča in na srečo dobili takšnega, s katerim smo se lahko vsaj malo sporazumevali v angleščini. Slišali smo namreč izkušnje popotnikov, ki so dobili vodiča, ki ni znal niti besede angleško, kar je lahko precej težavno. Malo čez sedmo smo tako pri Timpohon Gate (na 1866 m nadmorske višine) pričeli z vzponom. Obstaja še druga možna pot, ki se začne v Mesilau in je kakšna dva kilometra daljša in zato nekoliko bolj naporna.
Prvi del poti vodi skozi višinski tropski gozd, ki je povsem drugačen ekosistem od nižinskega tropskega gozda in zato na svoj način zelo zanimiv. Kinabalu National Park je bil prva malezijska znamenitost zavarovana pod Unescovo naravno dediščino. Kljub visoki nadmorski višini so pobočja Mt. Kinabala ena izmed biološko pestrejših območij tega planeta, saj je na relativno majhnem območju identificiranih med 5000 in 6000 rastlinskih vrst (kar je več kot v Evropi in Severni Ameriki skupaj), okoli 320 vrst ptičev in 100 vrst sesalcev. Ena izmed zanimivejših rastlinskih vrst so endemične vrčnice, mesojedke ki kar ob poti bingljajo z dreves. Med sesalci so gotovo najlažje opazne gorske veverice, ki sicer zgledajo nadvse prijazna mala bitja, a se prelevijo v prave zverinice, ko iz nahrbtnika potegneš kekse.
Vzpenjali smo se zložno in počasi, da bi se izognili morebitni višinski bolezni. Jaz sem zaradi tega že imela težave na podobni višini, zato si nisem želela ponovno tvegati. Toda tokrat je bilo drugače, saj smo se vzpenjali peš, medtem ko sem pred tem na takšno višino zmeraj potovala z avtobusom in je bil torej čas za privajanje na višino veliko krajši. Čeprav gre pot do koče ves čas navzgor, ni zahtevna, in bi jo ob zmerni fizični pripravljenosti verjetno zmogel prav vsak. V štirih urah smo, z veliko postanki za fotografiranje, prilezli do koče na 3272 m. Zadnji kilometer smo že občutili, da je zrak redkejši in kar naenkrat je bilo potrebno dihati z večjo frekvenco.
Ker smo v kočo prispeli že okoli poldneva, smo imeli še celo popoldne, da smo raziskali okolico in opazovali oblake pod nami. Razgled z balkona je bil podoben tistemu z letala. Ob štirih popoldne se je pričela večerja, ki je bila (prav nenavadno) celo boljša od tiste v dolini. Na srečo je bila samopostrežna, tako da nihče ni ostal lačen (tu je mišljen predvsem Miha :) ). Zvečer so se oblaki dvignili in pričelo je močno pihati, tako da smo celo noč poslušali zavijanje vetra okrog vogalov. Upali smo, da bomo lahko zaspali okoli osmih in se tako vsaj malo naspali, a je bilo to lažje reči kot storiti. Mislim, da do dveh zjutraj, ko je bilo treba vstati, nisem spala več kot eno uro.
Budilka je zvonila ob dveh, a niti ni bila potrebna, saj so nekateri po hodniku razgrajali že od enih naprej, tako da tako ali tako ni bilo mogoče spati. Pozajtrkovali smo, kolikor ob dveh zjutraj pač lahko, se opremili z vsemi toplimi oblačili, ki smo jih premogli, ter na glavo poveznili kapo in čelno luč. Proti vrhu smo v popolni temi krenili ob treh, eni izmed zadnjih. Kmalu smo dohiteli prve pohodnike, ki so le s težavo sopihali proti vrhu. Čeprav se mi ni zdelo, da bi hodili hitro, saj smo se med hojo uspeli normalno pogovarjati, smo prehitevali skupino za skupino. Nekje na pol poti smo prilezli v meglo in samo upali smo, da se bo do vrha razkadila. Kot da ne bi bilo že dovolj mrzlo, je vso pot pihalo, kot noro, kar je bila menda posledica tajfuna na Filipinih, ki je pošteno premešal zrak v širši okolici.
Do vrha je bilo 900 m višinske razlike, za kar smo potrebovali 2 uri in 15 minut. Ko smo v trdi temi stala na vrhu štiritisočaka, smo se brez pomisleka strinjali, da bomo počakali na sončni vzhod, četudi mi niti v šestih plasteh oblačil ni bilo ravno toplo. Brez težav bi lahko s koče štartali še pol ure kasneje, da nam v tem mrazu ne bi bilo treba čakati. Bilo je kar neverjetno, stati tako visoko in to brez običajnega višinskega glavobola - nič, počutila sem se odlično. Kmalu so nas dohiteli tudi nekateri drugi popotniki, ki so se večinoma fotografirali, nato pa se nemudoma obrnili nazaj v dolino. Pričakovali smo, da bo na vrhu prava gneča, glede na to, koliko ljudi je zjutraj štartalo proti vrhu, a ni bilo sile. Kakšnih osem nas je bilo, vsi ostali so se začeli spuščati ali pa do vrha še niso prišli.
Ob pol šestih zjutraj se je končno zdanilo. O megli ni bilo več ne duha ne sluha, nebo pa se je barvalo v vseh odtenkih rdeče in vijolične. Prizori so bili dih jemajoči in kar naenkrat smo pozabili, kako zelo nas zebe. Čeprav gora deluje, kot bi bila vulkanskega nastanka, je v resnici del gubanja. Najvišji vrh, tisti, na katerega smo splezali, se imenuje Low's Peak. Ime je dobil po angleškem raziskovalcu Low-u, ki pa v resnici nikoli ni osvojil najvišjega vrha. Najbolj fotogenični vrh, ki ga zjutraj oblije sonce, se imenuje South Peak, tretji vrh - natančneje - tretji in četrti, pa se imenujeta Donkey's Ears.
Po sestopu do koče nas je čakal še drugi zajtrk. Po tistem smo se morali spustiti še za dobrih 1300 m in po koncu dneva so me noge tako bolele, da stopnic niti videti nisem mogla. Tako smo zaključili, da vzpon niti ni tako težaven, kot si človek ob omembi štiritisočaka predstavlja, spust pa zna biti kar precejšen zalogaj. Vsekakor nam ob koncu trekinga ni bilo žal denarja, ki smo ga plačali, saj smo doživeli enega najlepših sončnih vzhodov, kar si jih je mogoče zamisliti.