sobota, 20. avgust 2011; dopolnjeno v ponedeljek, 8. avgusta 2016 Na koncu sveta
Potovanje sva nadaljevala proti Nuwari Eliyi, najvišje ležečemu mestu na Šrilanki (skoraj 1900 m nadmorske višine), ki poznano kot območje, s katerega prihaja najboljši cejlonski čaj. Kamorkoli se ozreš, vidiš samo nasade čajevca, na katerih delajo pretežno tamilske ženske. Čaj je glavni izvozni produkt Šrilanke in prispeva 2% letnega BDP-ja. V začetku 19. stoletja so angleški kolonialsti najprej poskusili z gojenjem kave, zaradi česar so izkrčili velike površine tropskega gozda. Po začetnem uspehu je ideja klavrno propadla, ko je kavovce napadla plesen in uničila večino plantaž. V sedemdesetih letih 19. stoletja so propadle kavne plantaže zasadili s čajevcem, ki je prinesel nesluten uspeh. Zrasle so prve tovarne za predelavo čaja, ki so ga začeli izvažati v Veliko Britanijo in cejlonski čaj je hitro pridobil na ugledu. Do sredine 20. stoletja je Šrilanka izvozila že 200 000 ton čaja in postala največji izvoznik čaja na svetu.
V eni izmed tovarn (Glenloch) sva si ogledala postopek sušenja in fermentacije listov čajevca. Povedali so nama, kako pomembno je, da nabirale potrgajo samo zgornje tri liste mladih poganjkov, pri proizvodnji belega čaja pa samo konico poganjka. Beli čaj je najmanj obdelan (samo posušen) in zato najbolj cenjen ter najdražji. Potem sta tu zeleni čaj, ki je prav tako samo sušen in črni čaj, ki je bolj oksidiran in ima zato močnejšo aromo. V proizvodnji "earl grey-a" listom čajevca dodajo še olje bergamotke, ki da čaju značilen okus, pri pripravi fermentiranega čaja, ki ga pri nas velikokrat zamnjujemo kar s črnim čajem, pa liste čajevca ne posušijo, temveč jih pustijo da fermentirajo po naravni poti.
Po ledeno mrzli noči v Nuwari Eliyi sva že ob petih zjutraj krenila na treking v nacionalni park Horton Plains. To je čudovito hribovito območje, kjer med drugim živijo tudi leopardi in sambarji. Jutranja megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal in le tu in tam sva skozi meglo razločila rogove sambarjev. Po kakšni uri hoje, ravno ko sva prispela do "World's end-a" ali Konca sveta se je sonce le prebilo skozi oblake in naredil se je prijetno topel in sončen dan. Skala, na kateri sva stala, se navpično spušča kar 825 m, zato se zdi "Konec sveta" neverjetno primerno ime. Na 2140 m sva si končno privoščila zajtrk iz nahrbtnika. Dan je bil tako lep, da sva potem še več kot poldneva hodila po poteh in uživala v neverjetni pokrajini. Ogromni bradati lišaji, ki so viseli z dreves so ustvarjali precej nenavadno pokrajino kosmatih dreves in tišina je bila prav pomirjujoča. Ta visoko ležeča planota je pravi zbiralnik vode in napaja tri največje reke na otoku - Mahaweli, Kelani in Walawe.
