ponedeljek, 1. avgust 2011; posodobljeno v torek, 19. julija 2016 Na Levjo skalo
Naslednje jutro sva se odpeljala do Sigiriye ali Levje skale, ki spada pod Unescovo kulturno dediščino. Fascinantna je že sama skala, ki se sredi ničesar dviga 200 m na pokrajino, če pa si predstavljam, da je na strani stal še ogromen lev, je bil pogled nanjo res veličasten. Pred skalo je bil okoli leta 500 zgrajen mogočni kompleks stavb, čeprav dokazi pričajo, da so prvi prebivalci, budistični menihi, ta kraj poseljevali že v 3. stoletju pr. n. št. Večinoma so od njih ostali le temelji, bolje pa so se ohranili bazeni in fontane, za katere so zgradili pravo vodovodno omrežje. V jamah, ob vznožju skale, so bili kraljevi prostori. Stene jam so poslikane s freskami, a ker so se te med slikanjem zelo hitro sušile, je na slikah polno napak - nek človek ima tri roke, spet drugi šest prstov in podobno.
Vzpneva se do Levje ploščadi, kjer je nekoč stal kamniti lev, danes pa so od njega ostale samo še šape. Kar težko si je predstavljati, kako velik je moral biti, če so že tace tako velike. Do vrha prehodiva še kar nekaj stopnic, a se splača, saj je razgled z vrha skorajda neomejen. Tudi vrh skale je bil pozidan s stavbami, o katerih pričajo temelji, ki še zmeraj stojijo.
Pozno popoldne sva prispela v Anuradhapuro, eno najstarejših mest na otoku, ki je med drugim tudi pod Unescovo zaščito. Sprehodila sva se po mestu, skozi tempelj Isurumuniya Vihara in naprej do jezera, kjer so se domačini množično umivali. Ženske so zraven prale perilo, otroci pa so se skupaj s psi zabavali v plitvini. Med ruševinami templjev sva prvič videla tudi drugo izmed treh vrst opic, ki živijo na Šrilanki - sivega langurja.
Zvečer sva se pridružila množicam na ulici, ki je čakala na povorko ob peraheri. Manjši dogodki se v tem času zvrstijo po vsem otoku, toda največji in najboljši je vedno zadnji, tisti, ki se vsako leto odvija v Kandyju. Gneča je bila nepopisna, a so nama ljudje prijazno odstopili nekaj prostora in nama ponujali svoje prigrizke. Verjetno sva čakala kakšni dve uri, da je povorka prišla mimo naju. Pisani sloni, ovešeni z lučkami so se pozibavali v ritmu bobnov, plesalci, oblečeni v zanimiva oblačila so plesali različne tradicionalne plese. Mislim, da je trajalo kakšno uro ali pa morda še več, da sva dočakala konec dolge kače ljudi in živali, ki se je vila po ulicah. Fotografirati je bilo praktično nemogoče, saj je bila gneča takšna, da je bila prava umetnost narediti posnetek brez kakšne roke ali glave, ki je ravno skočila pred objektiv.
