Popoldne se počasi preveša v večer in po neštetih kilometrih nemških avtocest se končno približujeva današnjemu cilju. Passau. Še sedem kilometrov. Izbereva naslednji avtocestni izvoz in Jakob narahlo zavzdihne - ne vem, ali zaradi tega, ker bo lahko končno pošteno pretegnil noge, ali pa morda ker se bo s prihodom na cilj moje neumorno prepevanje nazadnje le končalo. Pravi, da ni nič od tega. Razmišljam, kaj neki bi lahko bilo še huje. Vožnja čez pol Evrope sredi poletja in z nedelujočo klimo se je sicer izkazala za precej naporno idejo in po osmih urah pregrevanja sva oba vesela, da sva se potovanje proti domu odločila razdeliti na dve etapi.
Še zadnji ovinki, pa sva na cilju; sicer kasneje, kot sva predvidevala, a do konca dneva nama je ostalo ravno še dovolj časa za pošten sprehod po mestu. Skozi Passau sem se v zadnjih letih peljala vsaj desetkrat, a se iz neznanega razloga v njem nikoli nisem zares ustavila. Do konca mojih popotovanj na Nizozemsko in nazaj je tako Passau ostal praktično edino neobiskano nemško mesto na poti in bilo bi krivično, da mu ne bi namenila vsaj nekaj uric. Po pravici povedano, pred prihodom v mesto o njem sicer nisva vedela prav veliko, razen morda tega, da leži na avstrijsko-nemški meji in na sotočju treh velikih rek: Donave, Inn in Ilz (ja, geografija je bila eden mojih najljubših predmetov :D), a ko z avtom vijugava med rekami in skozi staro mestno jedro, ki žari v večernem soncu, postane jasno še nekaj - Passau je lep.
Ko se z nekaj manjšimi težavami z iskanjem parkirnega prostora rešiva male rdeče strele, je sonce že nizko nad obzorjem. Po ozkih, tlakovanih ulicah zavijeva v staro mestno jedro, ki je v večernih urah mirno in spokojno. Ljudje na terasah restavracij in kavarn lovijo zadnje sončne žarke, ki bodo odnesli službene skrbi delovnega ponedeljka in vsaj za kratek čas vrnili brezkrbne občutke s poletnih počitnic. Visoko na obzidju pod mogočno lipo pri eni izmed miz z razgledom na Donavo sedi starejši gospod. Na mizi ima kup knjig in za trenutek me prešine misel, da bi ga vprašala, kaj neki bere. Sam je, a ne daje vtisa, da bi bil osamljen. Medtem ko čaka na natakarja, ki bo prinesel večerjo, pozorno spremlja dogajanje okrog sebe. Ljudje prihajajo in odhajajo; večina se pomudi zgolj toliko, da ujame pogled na z gozdom porasli severni breg reke in grad, ki kraljuje visoko na hribu. V večerni svetlobi je ta še posebej očarljiv. Medtem ko Jakoba prepričujem, naj se neha izmikati objektivu, z gospodom za trenutek ujameva pogled. Videti je, da ga prizor zabava. Zarotniško se mi nasmehne, nato pa, še preden bi zares dojela, kaj se dogaja, uvidevno umakne pogled.
Snopi sončne svetlobe prosevajo skozi prečne ulice, ko po ozki, strmi uličici meandrirava proti reki. Nekdo je kamne po ulici pobarval v vseh odtenke mavrice Povzpneva se na grad in