Čez vikend je v visokogorju zapadel prvi letošnji sneg. Ni ga bilo prav veliko. Ravno toliko, da so se rumeni macesni pomešali s svežim pršičem in ustvarili jesensko-zimsko pravljico. V ponedeljek je nato posijalo sonce in pravljica je bila popolna. Skoraj popolna. Treba je bilo namreč v službo. V ponedeljek in torek sem sonce bežno videla le skozi okno. Nebo je bilo brez oblačka in celo pogled na Rožnik se je zdel mamljiv. Oba popoldneva, ko sem po osmih urah v pisarni končno prišla do svežega zraka, o soncu ni bilo več ne duha ne sluha. Tek po oblačnem Golovcu je imel tako bolj grenak priokus.
V sredo, ko je vremenska napoved že dosegla naslednji vikend in tako za soboto kot nedeljo obetala dež in orkanski veter, je bilo heca konec. Če hočem letošnje leto še videti sonce, bo treba nekaj ukreniti. Pri šefu previdno preverim, če bi me naslednji dan v službi (pre)močno pogrešali, če vzamem dopust, nato pa pokličem Manco in jo v petih minutah zagrejem za idejo o celodnevnem izletu v Julijce. "Manca, kaj če bi si malo odpočila od pisanja magistrske in šla z mano v gore?" "Joj, ne vem. Te dni nisem ravno velik nardila ..." "Ampak Manca, čez vikend bo dêêêž," zategnem z visokim glasom s štajerskim pridihom, za malo več drame. Deluje. Manca se omehča: "Mogoč pa res rabim mal sonca."
In tako se v četrtek iz meglene Ljubljane peljeva zadnji jesenski dogodivščini naproti. Zapeljeva se do planine Blato in po zaledenelem gozdu zagrizeva v hrib.
