sreda, 20. september 2017 Zgodba o tisoč odtenkih oranžne
Iz zvočnikov se vije glas neznane francoske šansonjerke, medtem ko med vinogradi vijugava proti zahodu. Redko poseljena pokrajina, po kateri voziva, je od poletne vročine povsem izsušena, polja že zdavnaj požeta, le trta na videz kljubovalno ohranja svoje živo zeleno listje, ki se blešči v večernem soncu. Pokrajina Languedoc-Roussilon je menda najproduktivnejše vinorodno območje na svetu, ki vsako leto proizvede okoli 2 milijardi steklenic vina. Francozi se radi pohvalijo, da je to več kot celotne Združene države skupaj. Že nekaj časa opazujeva velike, temno modre grozde, ki bežijo mimo naju in po nekaj minutah končno zapeljeva na prašno podeželsko cesto in izgineva med listjem. Grozdje je božansko - ravno prav zrelo in tako sladko, da se nama prsti rok skoraj zlepijo skupaj. Iz prtljažnika izbrskava plastično posodo in si nekaj grozdov utrgava še za na pot.
Pozno popoldne se po ozki in strmi cesti pripeljeva v Rousillon. Avtobusi turistov, ki čez dan preplavijo eno izmed najlepših francoskih vasi, so že odpeljali in po ozkih ulicah vlada mir. Nekaj osamljenih sprehajalcev občuduje umetniška dela, ki so še razstavljena pred galerijami in natakarji na terasah restavracij pripravljajo mize za čas večerje. Lepo je. Naredil se je eden tistih spokojnih jesenskih večerov, ko sediš na soncu, vpijaš barve in vonjave iz okolice in se zdi življenje enostavno čudovito. In če ima Roussilon česa na pretek, so to prav gotovo barve. Neposredna bližina okre in umetniško navdahnjeni domačini so zaslužni, da se hiše v vasi bleščijo v tisočerih odtenkih oranžne in rdeče.
Zvečer sediva na obzidju in zreva čez mesto. Nežen južni veter nama mrši lase in sonce počasi zahaja za luberonske griče. Odločava se, kje bova postavila šotor. Na jugovzhodni strani mesta se lepo vidijo stožci rdeče okre, a so skozi okrasto dolino po novem uredili sprehajalno pot in na začetek postavili okence, kjer ti zaračunajo (zaenkrat ne pretirano visoko) vstopnino. Ko smo bili pred desetimi leti tukaj z družino, kraj turistično še ni bil tako razvit kot danes, za plezanje po rdečih in rumenih skalah pa praktično ni bilo kandidatov in o vstopnini zato ne duha ne sluha. V dolino okre se bova tako podala jutri zjutraj. Takrat, ko bodo mavrični griči spet obsijani s soncem.
Naslednji dan iz Rousillona pot nadaljujeva proti Gordesu.