Zadnji dan je minil kot bi mignil. Odpeljali smo se z Baruja proti severu. Vozili smo se mimo plantaž oljnih palm in bananovcev. Opazovala sem vasice, majhne hiške, ki imajo na verandi obvezno obešeno vsaj eno visečo mrežo. Res ne vem, zakaj tega običaja ne uvedemo tudi pri nas. :) Vsake toliko časa smo se vozili čisto ob morju, kjer smo tu in tam opazili kakšnega surferja. Ustavili smo se šele, ko smo prispeli do izliva reke Rio Tarcoles, kjer smo z mostu opazovali krokodile. Ti zrastejo kar do 5 metrov v dolžino in zato z njimi ni šale.
Na poti do San Jose-ja smo se ustavili še na sadni tržnici, pojedli in nakupili nekaj sadja (na prvi sliki je pasijonka) in v vasici San Mateo, kjer smo v gostilni še zadnjič jedli ceviche. To je popularna jed iz Srednje Amerike, ki jo naredijo iz surovega ribjega mesa, ki ga marinirajo v limetinem soku, dodajo nasekljano čebulo in začinijo s čilijem in koriandrom. In res ni slabo ...
Na palmi v parku so nam fantje iz vasi pokazali sovo in seveda smo se prav po biološko zagnali proti drevesu. Mislim, da so se fantje pošteno zabavali, ko je nekaj časa sploh nismo mogli razločiti od ozadja. Potem smo se le počasi odpeljali naprej. V trgovini smo kupili še kavo za domače, saj je Kostarika znana po izjemno dobri kavi arabici, ki sicer izvira iz Etiopije, a jo tu gojijo že od leta 1779. Več kot stoletje je bila kava glavni kostariški izvozni produkt, kavne plantaže pa še danes pokrivajo 1100 kvadratnih kilometrov (predvsem v hriboviti notranjosti).
Popoldne smo bili domenjeni, da se oglasimo na univerzi v San Jose-ju, na inštitutu Clodomira Picada, s katerim sodeluje tudi naš profesor. Ukvarjajo se z razvojem protistrupov, predvsem za ugrize kač, pa tudi drugih strupenih živali. Najprej smo poslušali predavanje o kostariških strupenih kačah, kemijski sestavi strupov, njihovem delovanju in o izdelavi protistrupov. Potem so nam čisto od blizu pokazali še 5 najbolj strupenih kač. Eno po eno so jemali iz serpentarija in jih polagali pred nas na travo. Mislim, da smo vsi budno spremljali vsak njihov premik, ker si pač nihče ni želel (pre)bližnjega srečanja z njimi.
Zvečer smo si ogledali še center glavnega mesta, si privoščilo okusno večerjo, zgodaj zjutraj naslednji dan pa smo bili že na poti proti domu, proti -15°C. Ja, Kostaričani imajo prav. Pura Vida!