ponedeljek, 23. januar 2012 Sončni vzhod na 3500 m
V tropskih krajih so tržnice verjetno eden najbolj zanimivih krajev - pisane, vrveče in mešanica neštetih vonjav. Tudi na tržnici v Cartagu ni bilo nič drugače. Prodajali so nešteto vrst sadja in zelenjave, pa tudi stvari, ki jih ne bi smeli, kot so na primer želvja jajca. Kupujejo in uživajo jih predvsem moški, saj naj bi po ljudskem izročilu izboljšala moško spolno vzdržljivost.
Iz Cartaga smo krenili naprej po Interamericani, preko prelaza Cerro de la Muerte (Gora smrti), ki je najvišji predel (3451 m) te hitre ceste, ki pelje čez vso Srednjo Ameriko. Ime Gora smrti izhaja iz zgodovine, ko je veliko popotnikov, ki so prelaz prečkali peš ali na konjih, zmrznilo ali zdrsnilo po spolzki poti in se ubilo. Danes je cesta asfaltirana in zato normalno prevozna.
Še kakšni dve uri smo se vozili po pobočju gorske verige Talamanca, ko smo končno prispeli do La Georgine, prenočišča in restavracije na 3100 m nadmorske višine. Bilo je pasje mrzlo in sobe niso imele prav nobenega gretja. Nase smo zato zmetali vse koce, ki so bile na voljo in oblekli vsa oblačila, a smo se naslednji dan kljub temu zbudili čisto trdi od mraza.
Vstali smo ob nemogoči četrti uri zjutraj - hoteli smo namreč uživati v sončnem vzhodu na 3500 m. Vzpona na bližnji hrib smo se lotili v popolni temi. Na nebu je bilo toliko zvezd, da se res ne spomnim, da bi jih že kdaj videla toliko na enkrat (mogoče pa sem nekaj dodatnih videla tudi zato, ker se mi je že od prejšnjega večera vrtelo od pomanjkanja kisika).
Bilo je ledeno mrzlo, tako da ob sončnem vzhodu prstov na rokah kljub rokavicam nisem več čutila. Pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi me že kdaj v življenju tako zelo zeblo. Rastline so bile še zmeraj polne ivja, ko smo po poti navzdol obračali kamenje, v iskanju menda številnih kuščarjev, ki živijo v paramu (našli pa smo samo enega). Paramo je ime za tukajšnji ekosistem, za visokogorsko vegetacijo tropskih krajev, značilno za Ande in visokogorje Srednje Amerike.