Ob polnoči smo se v George Townu vkrcali na spalni bus, ki je bil sicer presenetljivo udoben - imel je namreč le tri sedeže v vrsti, poleg tega pa so se ti podrli skoraj v povsem ležeči položaj. Toda (ja, "there's always a but") avtobus je imel tudi hudo pomankljivost - ledeno mrzlo klimo, ki je pihala naravnost v nas in ki je voznik ni izklopil, tudi ko smo ga za to prosili. Nič čudnega torej, da so si domačini na avtobus prinesli koce in debele odeje, čeprav je bilo zunaj 35ºC.
Po petih urah vožnje smo se slučajno zbudili in ugotovili, da smo se ustavili. In še sreča, da smo se, saj smo bili na glavni postaji v Kuala Lumpurju in nas očitno nihče ni imel namena zbuditi, kljub temu da so rekli, da nas bodo. Pograbili smo prtljago in zadnji hip izstopili. Zunaj je bila še trda tema in nikjer nikogar, zato smo si poiskali klopco na postaji in poskusili še malo zadremati. Ker je bilo tudi na postaji precej mrzlo, smo se takoj, ko se je pričelo daniti premaknili do bližnjega trga Merdeka. Sredi trga na 95-metrskem drogu plapola malezijska zastava, trg pa je obdan s številnimi pomembnimi stavbami. Kar nekaj časa smo sedeli tam in čakali, da se odpre kakšna stojnica ali restavracija s hrano, medtem pa opazovali prebujajoče se mesto.
Po zajtrku v kitajski četrti smo dopoldne preživeli v velikem nakupovalnem centru. Načrtovali smo nakup nekaj manjših stvari, a se je na koncu izkazalo, da smo tako zelo utrujeni, da se nam niti slučajno ni dalo nakupovati. Tako smo se bolj ali manj sprehajali med trgovinami, si za kosilo privoščili dim sum, potem pa čas preživeli v bližnji kavarni. Proti večeru smo se namenili na Jalan Alor, ulico, ki slovi po ulični hrani. Bili smo malce zgodnji, a nismo imeli druge izbire, saj smo morali še pravi čas uloviti vlak na letališče. Naročili smo pravo pojedino iz več vrst pražene zelenjave v različnih omakah, pa piščanca z mangom in še nekaj manjših jedi.
Točno ob polnoči smo iz Kuala Lumpurja poleteli proti Istanbulu. Že po kakšni uri smo naleteli na močno tropsko nevihto, tako da nas je nekaj časa tako premetavalo, da so ljudje na letalu kričali. Doživela sem že kar nekaj turbolenc, toda ob spominu na ta polet me še zdaj zvije v želodcu. Pilot je potem letalo usmeril nazaj proti Sumatri, tako da smo nevihto obšli v res velikem loku in s tem pot podaljašli za približno eno uro. Zahvaljujoč temu začetnemu pretresu, mi oči ni uspelo zatisniti niti preostalih 8 ur, čeprav večjih težav kasneje ni bilo. Na vse zgodaj zjutraj smo srečno pristali v Istanbulu in tri ure kasneje še v Budimpešti.
Čisto za konec pa še kratek film, ki smo ga posneli na potovanju in to z digitalnim fotoaparatom, zato kakšne silne kvalitete ne pričakujte ...
