Vedno znova sem presenečena, ko ugotovim, kako slabo smo mlajše generacije poučene o zgodovini Jugoslavije. Zdi se mi, da vem več o Majevski in Azteški kulturi, kot vem o zgodovini našega ozemlja po drugi svetovni vojni. Kaj točno je krivo za to luknjo v znanju, ne vem, a v šoli v zadnjem letniku gimnazije Kraljevini SHS, Jugoslaviji in njenemu razpadu nismo posvetili prav veliko časa, kaj šele pozornosti, medtem ko smo se zavzeto pripravljali za tistih nekaj maturitetnih predmetov. Potem pa se znajdeš sredi Bosne in kar naenkrat ugotoviš, da nimaš pojma, kako je sploh prišlo do vojne ob razpadu Jugoslavije in kako se je konflikt nazadnje rešil (če trenutnemu stanju v Bosni sploh lahko rečemo "rešitev"). 

Moje zanimanje in postopno odkrivanje zgodovine Jugoslavije se je zares začelo šele z obiskom "tunela spasa" oz. sarajevskega vojnega tunela, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva leta 1993. Ogled tunela se prične z "dokumentarnim" filmom, sestavljenim iz originalnih posnetkov, narejenih med vojno, ki od gorečih stavb, padajočih bomb in prestrašenih ljudi preidejo k zgodbi o nastajanju tunela in nenazadnje slediju ogromnemu številu ljudi, ki so iz obkoljenega in sestradanega mesta skozi tunel uspeli pobegniti. A moje zanimanje je zares pritegnila šele mlajša sarajevska vodička, ki je nedaleč od naju v doživeti pripovedi skupini ameriških turistov pripovedovala o izkušnji življenja med vojno. Ali je bil kriv njen iskriv način govora in močan karakter, ali pa zgolj njena prvo-osebna izkušnja, v katero se je bilo toliko lažje vživeti kot v suhoparne podatke zgodovinskih knjig, je težko reči Takrat je bila samo otrok, a jo je vojna izkušnja, tako kot njeno celotno družino, zaznamovala za vse življenje.