V ponedeljek dopoldne sem iz Amsterdamskega letališča poletela proti Tokyu, z vmesnim postankom v kitajskem Xiamenu. In zakaj tokrat prav Japonska? Odgovor je precej enostaven: Smešno poceni letalske karte. Poleg tega je bil marec zadnji mesec dopusta, preden z aprilom začnem z novo službo, zato ga je bilo seveda potrebno izkoristiti za potovanje. Japonska se mi je od nekdaj zdela zelo posebna destinacija, precej drugačna od vseh ostalih azijskih držav in nekoliko mistična. Priznam, da o državi, njeni zgodovini, navadah njenih prebivalcev, umetnosti ali gospodarstvu nisem vedela prav veliko. Ali skoraj nič, če smo povsem iskreni. Šele ko sem na dom dobila debel Lonely Planetov vodič in sem z zanimanjem prebrala nekaj strani o japonski zgodovini in religiji, sem se nekoliko bolj poglobila v državo, v katero sem nameravala potovati.
Po dobrih desetih urah na zelo udobnem novem Boeingu 787 smo pristali v meglenem Xiamenu. Megla je bila tako gosta, da pristajalne steze nismo videli, vse dokler se je nismo že zares dotaknili. Pristanek, obupen zrak in kompliciranje uradnikov na kitajski meji so me spomnili na naše prvo potovanje po Kitajski pred nekaj leti. Prav težko si je razložiti, zakaj od vseh držav na svetu pri tranzitu skozi državo tako komplicirata samo Kitajska in ZDA. Ženska za pultom je 10 minut buljija v moj potni list, se vsaj 10x prepričala, da je ni ponarejen in se o tem posvetovala še s sodelavcem za sosednjim pultom, nato preverjala mojo povratno karto in mi po 20 minutah zasliševanja v potni list končno pritisnila žig. Za tranzit na Kitajskem namreč potrebuješ 72-urno vizo, ki jo dobiš na meji; za daljše obiske si je potrebno vizo urediti na veleposlaništvu.
V Amsterdamu so mi na check-inu in še kasneje pri boarding-u vztrajno zagotavljali, da se moram sama sicer ponovno checkirati v Xiamenu, prtljaga pa potuje naravnost v Tokyo. Še sreča, da sem počakala ob tekočem traku, ker se je moj nahrbtnik suvereno po traku pripeljal kar prvi in bi sicer v Tokyo prav veselo priletela brez vsakršne prtljage. Tri ure na letališču sem si krajšala s pogovorom z edino Evropejko, prav tako namenjeno na Japonsko - Nemko po imenu Anna, ki je na Japonsko potovala na obisk k svojemu fantu.
Do letališča Narita v Tokyu so nas ločile še 3 ure in pol v zraku. Drugi polet ni bil prav preveč prijeten, saj nas je turbolenca kar dobro nametala in mi zaradi tega kitajska hrana ni prav nič teknila. Kitajci na letalu so bili glasni, kot so pač lahko glasni samo Kitajci. Otroci so kričali, odrasli prav tako. Edina sreča je bila, da so se na letalu vdržali pljuvanja. Prav odleglo mi je, ko smo končno pristali, čeprav so me potem do potankosti pregledali še Japonci. Očitno sva bili videti res sumljivo, saj sva morali z Anno iz nahrbtnikov zložiti vsa oblačila, da je bil carinik zadovoljen.
In tako sem se znašla v Tokyu. Totalno neprespana in utrujena, a po toliko urah srečna, da sem končno prispela. Z vlakom sem se odpeljala v center mesta, natančneje na postajo Ueno, ki je bila res blizu mojega prenočišča. Ker je bilo zunaj 22ºC in sonce, sem se odločila, da naredim še večerni sprehod po parku Ueno, sploh ker je na vhodu parka že cvetelo nekaj zgodnji češenj.
