Zadnja dva dneva sta minila kot bi mignil. Iz Denpasarja sva z Air Asio poletela v Jakarto, kjer sva zadnji dan preživela pri izjemno gostoljubni družini v predmestju tega milijonskega mesta. Pripravili so nama pravo pojedino, vendar se jaz nisem počutila najbolje in mi hrana ni najbolj dišala. Staknila sem tako popularen "Bali belly" (verjetno zahvaljujoč kateri izmed božanskih presnih sladic v Ubudu) in bližina stranišča je postala izrednega pomena. Lusia, najstarejša hčerka, se je naslednji dan ponudila, da nama razkaže mesto, zvečer pa je mama Febe vztrajala, da naju bodo oni odpeljali na letališče. Tako smo se v avto stlačili vsi, le oče se je odločil, da bo raje počakal doma. Letališče je kar precej oddaljeno od centra Jakarte, toda ura je bila pozna, zato se je popoldanska gneča že razkadila.
Na letališču smo se poslavljali, kot da se poznamo že vsaj deset let. Toda bili so tako zelo prijazni in tako zelo so se trudili, da bi se počutila bolje, da sva se res počutila kot doma. Seveda smo se morali še fotografirati in to vsi skupaj, zato je mama pocukala za rokav kar enega izmed varnostnikov, ki najprej ni bil za akcijo, vendar se na koncu vseeno ni mogel upreti njenemu prosečemu pogledu.
Let je bil precej turbolenten in še toliko manj prijeten, ker sem vseh 18 ur hodila na redni liniji sedež-stranišče-sedež. A sva preživela, kakor tudi vse ostalo; v Indonezijo pa se zagotovo še vrneva, če ne zaradi drugega pa zaradi ljudi, saj prijaznejših ljudi na potovanjih še nisva srečala.
