Zjutraj smo v novem delu mesta iskali poslovalnico, kjer bi nas naj čakal naš rentani avto. Našli smo jo v menda enem izmed najbolj finih hotelov v mestu, kjer so vrata odpirali portirji, sobarice pa so na postelje nastavljale ogromna srca iz svežih vrtnic. Lahko si predstavljate nas, štiri nahrbtnikarje z gojzarji, kako smo se počutili ob vstopu v takšen luksuz.
Avto (dve leti stara Dacia) je bil za rent-a-car presenetljivo nov in v še bolj presenetljivo dobrem stanju. Takoj, ko smo dorekli stvari o zavarovanju, ki je v tem kaotičnem prometu izrednega pomena, smo se odpeljali proti Atlasu. Sonca ni bilo na spregled in ob vznožju gorske verige nas je prvič opralo. Za kratek čas smo se ustavili na kavi in čaju, kjer so ravnokar prejeli sveže zaloge mete.
Cesta je proti vrhu postajala vedno bolj zavita, megla pa vedno gostejša. Domačini so kljub neprijaznemu vremenu ob cesti prodajali minerale in fosile, predvsem amonite in trilobite, ki jih je Atlas res poln. Minerali so bili nekateri naravnih barv, spet drugi pobarvani, vendar se pri vseh ni dalo določiti, ali so umetno olepšani ali ne. Nekateri so na stojnicah prodajali tudi izdelke iz keramike, spet drugi doma narejene tekstilne izdelke.
Redke vasice, ki so jih v dolinah obdajala polja maka, so proti vrhu prelaza povsem izginile. Na prelazu Tizi-n-Tichka, kjer cesta doseže nadmorsko višino 2260m, je pihal ledeno mrzel veter. Takoj, ko smo stopili iz avta, so nas obkrožili prodajalci mineralov in nam na vsak način hoteli razkazati svoje majhne prodajalne.
Na prelazu smo lahko opazovali, kako so oblaki pripotovali do vrha, kjer se je potem zrak pričel z vso hitrostjo spuščati navzdol in se pri tem sušil. Le kak km za prelazom ni bilo o oblakih več ne duha ne sluha. Pokrajina je bila še nekaj časa zelena in berberske vasice spet bolj pogoste, toda kakor hitro smo pustili Atlas za sabo, se je pričela puščava.