V Marakeš smo iz Milana prileteli okoli desete ure zjutraj. Ob prihodu v mesto smo najprej potrebovali kakšno uro, da smo se zopet navadili na kaos na ulicah, ki vlada skorajda v vseh državah v razvoju. Avtomobili, tovornjaki, kolesa, osli, konjske vprege ... vmes pa pešci, ki se borijo za preživetje med kolesi in kopiti.
Prva stavba, ki jo človek zagleda ob prihodu v mesto, je gotovo visok minaret mošeje Koutoubia. Leta 1147 jo je dal zgraditi sultan Abd el-Moumen, ki je želel, da bi bila to največja mošeja zahodnega muslimanskega sveta. Žal mošeje v Maroku v veliki večini niso odprte nevernikom, kot na primer v Turčiji, tako da smo se morali zadovoljiti samo z zunanjim ogledom.
Na jugu mesta stoji palača el-Badi. Zgrajena je bila leta 1578 in v boljših časih polna marmorja, irskega granita in z zlatom okrašenimi zidovi. Na žalost je do danes izgubila nekdanji blišč, saj so od palače ostali le goli zidovi. Še najbolj zabavni od vsega so podzemni hodniki, ki jih osvetljujejo snopi svetlobe, ki prodirajo skozi odprtine v stropi in pa štorklje, ki se jim zdijo zidovi razpadajoče palače odličen kraj za gradnjo gnezd.
Osrednji del mesta je veliki trg Jemaa el-Fna, kjer se gnetejo prodajalci sadja, domačih zdravil, ulični umetniki, ženske, ki ponujajo poslikave s kano in mnogi drugi. Za trgom se začenja souk oz. tržnica, ki pa ni ravno tržnica, kot jo poznamo pri nas. Gre pravzaprav za pravi labirint ulic, na obeh straneh obdanih s trgovinicami in stojnicami, kjer je orientacija praktično nemogoča. To smo kmalu ugotovili tudi mi, ko so nas na cedilu najprej pustili zemljevidi, ki so imeli vrisano le kakšno polovico ulic, imena ulic pa so bila, če so sploh bila, napisana v arabščini, nato pa še GPS - revež med visokimi zidovi pač ni uspel najti dovolj satelitov. Tako nam je ostalo le še sonce in orientacija po smeri neba, ki pa nam v dani situaciji tudi ni pretirano koristila.
Seveda se je našel "prijazni" domačin, ki nas je rešil iz zagate in nas odpeljal do našega riada. Preden razložim, kaj riad sploh je, naj povem, da je možakar, ki nam je pomagal najti naše prenočišče seveda zahteval denar in to ne malo - prijaznost je izpuhtela neznano kam. Riad v arabščini pomeni vrt, vendar se beseda nanaša na starinske maroške hiše, ki imajo v sredini odprto dvorišče. Ena takih, s čudovito prenovljeno notranjostjo, je bila naše prenočišče. S terase na strehi smo videli praktično čez celo mesto, če pa bi bila vidljivost boljša, bi lahko v ozadju videli tudi Atlas.
Po večerji na terasi nad trgom Jemaa el-Fna, smo se še enkrat sprehodili po souku in si privoščili prvi pravi berberski viski ali po domače metin čaj, ki je moral biti seveda prav po maroško posladkan.