ponedeljek, 4. avgust 2014 Sončni zahod med želvami
Enega izmed dni na otoku smo izkoristili za izlet na bližnje tri neposeljene otoke. Lastnik naših hišk nam je zatrdil, da je to pač najlepši kotiček podvodnega sveta na Perhentianih in po kratkem barantanju za ceno smo se oboji pošteno nasmejali (tu turisti ne barantajo prav veliko) - ampak cena pa je bila kljub vsemu znatno nižja. Zjutraj smo tako z ladjico krenili proti otokom in se najprej ustavili približno na polovici poti, pri svetilniku, postavljenem na eni izmed dveh velikih skal, za katere nimam pojma, ali so tu naravno ali ne. Vsekakor so tu že tako dolgo, da se je na njih razvila prava podvodna džungla. Rib je bilo toliko, da smo se počutili, kot bi plavali v akvariju. Male modre črtaste ribe so nam neprestano sledile in če si za hip prenehal migati, so te precej pogumno pričele grizljati.
Zatem smo se odpeljali do prvega otoka, kjer je koralni greben zares lep. Tu in tam se sicer najdejo znaki bledenja koral (coral bleaching), ki je tako ali tako globalen problem. V principu gre za fenomen, ko korale zaradi segrevanja morja, zakisanja morja zaradi prevelike količine raztopljenega ogljikovega dioksida, spiranja herbicidov in številnih drugi antropogenih dejavnikov začnejo izgubljati znotrajcelične simbiontske organizme (zooksantele). Največja škoda je na koralnih grebenih v Indijskem oceanu, saj je npr. na Maldivih, Šrilanki, Tanzaniji in Sejšelih razbarvanih kar 90% koral. Na srečo korale tukaj še niso močno poškodovane, a glede na to, da se trendi globalnega segrevanja ne spreminjajo na bolje, lahko precej verjetno pričakujemo, da se bo stanje samo še poslabševalo.
Na tretjem otoku je kar mrgolelo majhnih morskih psov in parrotfish-ev, celo tistih z veliko grbo na čelu. Na eni izmed skalnih sten smo opazili tudi morsko kačo s čudovitim modro-črnim vzorcem. Čeprav gre za precej strupeno vrsto, so morske kače mirnega značaja in jih je potrebno precej dolgo jeziti, da na koncu ugriznejo, pa še takrat v večini primerov ne spustijo veliko strupa.
Preden smo se popoldne vrnili v Mama's Chalet, smo se ustavili še na Turtle Point-u, kjer se ponavadi zadržujejo želve. Celoten izlet je bil enkraten, gneče ni bilo, tukaj pa se je naenkrat vse spremenilo. Ladjice so pripeljale gruče kitajskih turistov in jih v rešilnih jopičih zmetale v vodo, kjer so se drli in mahali in ubogo želvo skoraj utopili, ko je prišla po zrak. Edina sreča je bila, da se z jopiči niso mogli niti malo potopiti, tako da je imela želva mir vsaj pod vodo.
Ker se nam ni zdelo vredno gužvati med vsemi tistimi ljudmi, ki so imeli za povrh na nogah še plavutke (za lebdenje na vodi z rešilnim jopičem?), s katerimi so tako divje opletali, da smo staknili vsak vsaj po eno brco, smo želvo samo na hitro pogledali in se vrnili na čoln. Druga težava so bili tudi čolni, s katerimi so Kitajci prišli, saj so jim ti po navodilu njihovega turističnega vodiča ves čas sledili in si moral prav zares paziti, da te niso povozili.
Toda zvečer se nam je znova nasmehnila sreča. Ko sem opazovala sončni zahod na pomolu, ki stoji v bližini te "Želvje točke", sem zagledala želvji nos, ki je molil iz vode nedaleč stran. Pohitela sem po masko in poklicala Miha, da mi je sledil. Kar s pomola sva se vrgla v vodo in ni trajalo dolgo, da sva jo našla, medtem ko je na dnu mulila morsko travo. V morju ni bilo nikogar več, saj se je večina že pripravljala za večerjo, tako da sva bila z želvo čisto sama. Počasi sva ji sledila, se tu in tam potopila na dno in čakala, da bo spet priplavala na površje po zrak. Pod vodo namreč ostane približno 15 minut (čeprav zdržijo tudi do eno uro), nato pa se hitro dvigne, dvakrat vdihne in se ponovno potopi na dno. Počakala sva, da je dvakrat prišla po zrak, potem pa sva začela plavati proti obali. Že po nekaj metrih sva naletela na še eno, tokrat manjšo, saj je bila prva res velika, nato pa malo naprej, ko se nama je pridružil še Aljoša, na še eno velikanko. V Maleziji živijo štiri vrste morskih želv: orjaška usnjača (leatherback turtle), zelenkasta želva (olive ridley turtle), prava kareta (hawksbill turtle) in orjaška črepaha (green sea turtle). Vse štiri so ogrožene, prava kareta in zelenkasta želva celo kritično. Njuni populaciji sta v Maleziji v zadnjih 50 letih upadli za več kot 95 oz. 99%. Čeprav se Malezijci trudijo z nekaj projekti za ohranitev želv, zaenkrat kakšnih večjih sprememb v smeri rasti populacij še ni zaznati. Na obalah v bližini Melake gnezdi največja popoulacija pravih karet, ki so jih v preteklosti (in tudi danes, a v manjšem obsegu) lovili predvsem zaradi oklepov, iz katerih so izdelovali nakit in drugo okrasje.
Želve, s katerimi smo plavali, pripadajo vrsti orjaških črepah, ki v dolžini zrastejo do okoli metra in pol in tehtajo čez 300 kg. Čez leto redno migrirajo med območji razmnoževanja in območji parjenja, ki so lahko med seboj oddaljena tudi več kot 2 500 km. Ravno v času našega bivanja na Perhentianih so se iz jajc izlegale tudi male črepahe, ki smo jih povsem slučajno videli hiteti proti morju. Menda jih spolno zrelost doseže le 1%, kar pomeni, da bodo morale imeti veliko sreče, da bodo preživele prvih 30 let, kolikor jih loči do odraslosti.
