Po večernem dežju, ki se je sicer vnesel kakšno uro po našem prihodu, nas je naslednje jutro pričakalo sonce. Z Mihom sva že pred sončnim vzhodom pograbila fotoaparate in se odpravila na sprehod po plaži. Vse je bilo tako mirno in tiho, nikjer nikogar, samo spokojno valovanje morja. Jutra na morju so prav gotovo najlepši del dneva. Sprehodila sva se do sosednje plaže, imenovane Turtle Beach (Želvja plaža) in ker sva na srečo s seboj vzela tudi maske, sva se izmenično vrgla v toplo morje.
Korale se pričnejo nekaj metrov od obale, zato je v času oseke kar težko priti v vodo. Ko mi je le uspelo priplavati v globljo vodo in sem glavo končno pomolila pod vodo, me je skoraj zadela kap. Tik pred mano je plaval ogromen morski pes. Saj človek stoično prenaša bližino vseh tistih majhnih morskih psov, ki mirno plavajo med koralnimi grebeni, toda ta, ki je bil videti tako velik, kot vsi tisti krvoločni morski psi iz dokumentarnih oddaj National Geographic-a, je v meni vseeno sprožil alarm preživetvenega nagona. Sama pri sebi sem si tiho ponavljala, da črnoplavuti morski psi načeloma ne jedo ljudi in da ima ta mrcina verjetno vseeno "samo" dva metra, da nimam nobene sveže rane ... ampak nič od tega ni pomagalo, ko mi je Miha namignil, da pes kroži okoli naju. To je bilo čisto dovolj, da sem začela pospešeno plavati proti plitvini. Kasneje sem prebrala, da ta vrsta morskega psa občasno vseeno ugrizne kakšnega plavalca, predvsem za stopala in plavutke, ki naj bi jih zamenjali za svoj plen, a da večinoma ne gre za hude poškodbe. No ja, tudi nogo do gležnja je dobro imeti celo.
V naslednjih dneh smo, predvsem ob jutranjih urah, velikega psa še nekajkrat opazili, sicer pa smo se pogosteje srečevali z manjšimi, nestrašljivimi primerki. Veliko je bilo rib, ki so med objedanjem koral tako glasne, da se pod vodo sliši, kot bi nekdo jedel prepečenec. Na drugem delu iste plaže, kjer se pesek zažira globlje v morje, pa so najpogostejši skati.
Otočje Perhentian je sestavljeno iz petih otokov, od tega sta poseljena le največja dva, Kecil in Besar. Ko smo se odločali, katerega izmed dveh naj obiščemo, smo se na koncu odločili za Besar, ker je nekoliko manj žurerski, pa tudi zato, ker so nam ostali popotniki, ki smo jih srečevali, povedali, da se je na Kecilu precej povečal kriminal. Menda turisti vse pogosteje poročajo o vlomih v hiške, pa tudi drugih nevšečnostih, zato smo se brez težav odločili za Besar, čeprav je morda nekoliko dražji od Kecila. Prebivali smo v Mama's Chalet in že drugi dan smo se odločili, da bomo bivanje tu za en dan podaljšali, na račun zadnjega dneva, ki smo ga mislili preživeti v Kuala Lumpurju. Saj ne, da bi bilo tako zelo super ležati na plaži, a podvodni svet je tu zares pester in vrnitev v veliko mesto ni prav nikomur preveč dišala.
Podnevi smo tako večino časa preživeli v vodi, zvečer pa nas je omamno dišeč vonj po pečenih morskih dobrotah zvabil na večerjo. Vsak dan smo poskusili kaj drugega in kmalu našli svoje najljubše jedi, pražene ploščate riževe rezance z zelenjavo, pečeno ribo s krompirjem in sirovo omako ter piščanca s papriko in ananasom - vse to v restavraciji Watercolours. Večina restavracij večerjo postreže v soju svečk ali pisanih lampijonov, le čakanje na hrano se zna precej zavleči, sploh ob urah, ko so restavracije nabito polne. Malo težavnejši so bili edino zajtrki, saj se človek od ene palačinke ali dveh kosov toasta pač ne more najesti, pražen riž in rezance pa strežejo šele za kosilo. Težavo nam je potem uspelo delno rešiti z naročanjem šestih porcij hrane in nakupom petih kilogram sadja, ki smo ga po naključju odkrili v edini "trgovinici" na otoku.