Zadnji večer v Kuchingu smo se odpravili na lov za rečnimi delfini (Irrawaddy dolphins), ki živijo na izlivu reke Santubong, vendar jih na žalost nismo uspeli videti. V resnici sicer ne gre za čisto rečne delfine, saj najraje živijo tam, kjer se mešata sladka in slana voda. Evolucijsko so najsorodnejši orkam in nimajo dolgega špičastega nosu, ki je sicer značilen za delfine.
V okolici reke Santubong so obsežna slana mokrišča, eden najredkejših ekosistemov, saj so ljudje obale povsod po svetu z veseljem izsuševali in poseljavali. Tik ob morju se iz ravnine dviga Mt. Santubong, nedaleč stran pa se začenja najlepša peščena plaža v bližini Kuchinga, Damai Beach. Z izjemo nekaj plaž se obala konča v mangrovah, kjer živijo krokodili in nosani in seveda še cela vrsta drugih bitij. Ob obali se še zmeraj najdejo vasi staroselcev, ki pa so se že precej modernizirali in si svoje hiše pobarvali v kričeče živahne barve.
Dopoldne smo poleteli iz Kuchinga v Koto Bharu in tako zapustili Borneo. Čeprav mi je bilo še na vsakem potovanju žal, da nismo kupili letalske karte za vsaj nekaj dni kasneje, mi je bilo verjetno do zdaj najbolj žal prav, ko smo zapuščali Borneo. Z Air Asio smo torej po precej turbolentnem letu pristali na zahodni obali celinske Malezije, nedaleč od meje s Tajsko. Iz Kote Bharu smo se odpeljali do Kuala Besuta, od koder vozijo čolni do otočja Perhentian. Rezervacijo prenočišča smo uredili že v naprej, tako da smo imeli urejen tudi prevoz na otok.
Na "urejen" prevoz smo sicer čakali dve uri, kljub temu da bi moral čoln priti že čez 45 minut, vožnja pa vsega skupaj traja okoli 40 minut. No, naša potem prav gotovo ni bila tako dolga, saj se je Kuala Besutu in otokom hitro približevala nevihta, da je bilo nebo grozeče črno, nedaleč stran pa so se z neba že sipale zavese dežja. Čeprav nas je bilo na ladji precej več, kot bi nas smelo biti (plus ogromen kup prtljage), smo s pomočjo dveh močnih motorjev skorajda leteli po zraku. Vozili smo s takšnim tempom, da smo po nekaj, sicer vedno večjih valov kar preskočili, potem pa vsake toliko časa z vso silo treščili v val. Čoln je škripal in ropotal, udeleženci te nore vožnje pa smo se prvih 10 minut zgroženo spogledovali, nato pa smo potegnili ven fotoaparate in kamere in se proti koncu že pošteno zabavali... čeprav je bilo treba kamere vseeno pošteno držati.
Ko smo prispeli na Pulau Perhentian Besar, nas je nevihta končno dobila. V dobre pol ure je padlo toliko dežja, da je bilo videti, kot da se otok potaplja. Voda je kar naenkrat povsod segala vsaj do gležnjev, a je po koncu naliva, tako hitro kot je pritekla, tudi odtekla. Dobili smo čisto svojo kočico, ki je bila sicer namenjena za dva, zato se je mogel Miha zadovoljiti s spanjem na improvzirani postelji - beri: jogiju na tleh. Veseli, da smo po vseh teh, precej živahnih prevozih srečno prispeli, smo si za konec dneva na plaži privoščili okusno ribjo večerjo.
