V Kuchingu smo preživeli praznične dni Hari Raye, ko je v mestu bolj ali manj vse zaprto, z izjemo indijske in kitajske četrti. No, odprt je bil tudi največji šoping center v središču mesta, z lepimi in poceni stvarmi, tako da smo v presledku dveh dni tam kupili tri pare Allstark (ne, žal niso bile vse zame), ker so bile le-te vsaj za polovico cenejše kot pri nas, nekaj oblačil, nove okvirje za očala in nazadnje še spominke. Na koncu je bilo treba že premišljevati, kaj bomo vrgli iz nahrbtnika, da bo dovolj prostora za vse nakupljeno.
Čeprav se zdi Kuching na prvi pogled lepo mesto, se nam je Kota Kinabalu zdela precej prijetnejša. Kar je Koto naredilo prijetno, so bile tržnice, nešteto tržnic, predvsem tistih z gorami sadja, prijetna morska atmosfera in verjetno še kaj, česar se v tem trenutku ne morem spomniti. A tudi v Kuchingu smo našli nekaj prijetnih lokacij, nekaj zanimivih kitajskih templjev in nekaj enkratnih primerov kolonialne arhitekture. Poleg tega so v mestu postavljeni še številni kipi mačk, saj kucing v malezijščini pomeni mačka, čeprav menda mesto ni dobilo imena po mački, temveč po kitajski besedi za pristanišče. No, iz mačke so vsekakor naredili precejšnjo turistično atrakcijo, saj v mestu zraven vseh mačjih kipov stoji še mačji muzej, pa tudi na majicah se poleg Kuchinga velikokrat znajde pripis "Cat City".
Medtem ko je Aljoša dva dni večji del dneva počival v sobi in se trudil ozdraviti vročine (ki pa se na srečo ni slabšala in je vseeno kazalo, da bo, karkoli je že staknil, prebolel v milejši obliki), sva midva z Mihom počela bolj, pa tudi manj zabavne reči. Med manj zabavne zagotovo spada iskanje pralnice, ko je zaradi praznika vse zaprto. Na koncu nama je le uspelo najti javno pralnico, sicer takšno, ko stvari mečeš v pralne in sušilne stroje sam, a bolje to kot da bi smrdeli še kak dan več. Še najbolj zabavni del pralnega procesa so bile Malezijke, ki so nejeverno opazovale Miha pri zlaganju oblačil, se nama nekaj časa smejale, nato pa se seveda hotele slikati z nama - verjetno bolj kot z mano sicer s "tistim tipom", ki je zlagal svoje gate.
Med zabavnejšimi stvarmi je bil obisk Sarawak Museum-a, kjer hranijo vsega po malem. Med vsemi nagačenimi živalmi, umetninami avtohtonih plemen, orodjem in orožjem se najde tudi ura, ki so jo potegnili iz trebuha največjega krokodila s pomenljivim vzdevkom "Men-eater". Menda je nečakinja pogrešanega strica potrdila, da je bila to njegova ura. Poleg tega muzeja stoji vsaj še pet drugih muzejev, ki jih obdaja park. Tega že vsaj kakšno stoletje niso renovirali, saj večina stvari v parku klavrno razpada. Med parkom in muzejem stoji še akvarij, kjer so brez vstopnine na ogled sladkovodne ribe, nekatere precej nenavadne, večina pa v (za svojo velikost) precej premajhnih akvarijih.
Seveda smo Kuching obdelali tudi po kulinarični plati. Ena izmed najbolj znanih in res dobrih jedi je sarawak laksa, pekoča juha z rezanci, rakci, limetinim sokom in kokosovim mlekom. Od zelenjave še zmeraj zmaga hrustljava praprot, medtem ko je med sladicami popularna večplastna pisana torta kek lapis. Ta nas ni prepričala, saj gre pravzaprav samo za z maslom prepojen biskvit, pobarvan z različnimi barvami.