sobota, 23. julij 2016 Od tacanja po blatu do rojstnega kraja gospoda Saxa
Tudi na Nizozemskem se je z malo zamude končno začelo poletje. Temperature so se čez teden dvignile na zavidljivih 32 stopinj, zato sva se odločila, da za vikend pobegneva v najbližje hribovje - belgijske Ardene. Vremenska napoved je za vikend obljubljala sonce vse do petka, ko se je prognoza drastično poslabšala. Kljub precej nižjim temperaturam in grožnjam z dežjem, sva se v soboto ob 7h zjutraj zapeljala na jug Belgije.
Po dveh urah in pol vožnje sva prispela do vasice Celles, v bližini katerega sva nameravala začeti 12-kilometrsko krožno pot do gradu Walzin in nazaj. Celles spada med t.i. Les Pluis Beaux Villages de Wallonie (Najlepše vasice v Valoniji), a je bila vas na sobotno megleno jutro videti precej zapuščena. Povzpela sva se do samostana, ki se dviga nad vasjo, nato pa se odpeljala do bližnjega gradu Vêves. Pravzaprav sva si pred tem želela ogledati še en grad, Château Miranda, ki je zapuščen že od sedemsetih let prejšnjega stoletja, a ga je na žalost nekdo kupil prav junija letos in zaprl dostop do gradu. Propadajoči grad je bil namreč dolga leta priljubljena točka lovcev na zapuščene zgradbe (urban explorers).
Pohod sva začela pri železniški postaji Gedron-Celles in nato pot nadaljevala vzdolž reke La Lesse. Sicer mirna reka, primerna za začetniške kajakaše, je bila te dni povsem podivjana in zaprta za kakršnekoli športne aktivnosti. Nivo vode je bil tako visok, da je poplavljalo bližnje ravnice in gozdove, pretok pa vsaj dvakrat večji kot ponavadi. Videti je bilo, da sva bila edina, ki sva se kljub oblačnemu in mokremu vremenu odpravljala na pohod. Začrtano traso sva morala kar nekajkrat prilagoditi, saj je reka občasno zalivala dele poti, pa tudi prehodni deli so bili tako blatni, da bi nama bolj kot pohodni čevlji koristili gumijasti škornji. Del poti, ki bi naju moral pripeljati do gradu Walzin, je bil povsem neprehoden, tako da gradu nisva uspela videti. Drugi del poti, ki je potekal po hribu nad dolino, je bil precej prijetnejši, pa tudi vreme se je toliko izboljšalo, da sva nekajkrat celo uzrla sonce. Na koncu poti sva noge namočila v ledeno mrzel potok, da sva se malo osvežila, čeprav je bil tudi ta precej živahen in voda zato kalna.
Popoldne sva se odpeljala do bližnjega Dinanta, enega najlepših mest na jugu Belgije. Mesto leži stisnjeno med reko Meuse in skalnato steno v zaledju, na vrhu katere stoji trdnjava, Citadelle de Dinant. Z vrha obzidja se odpre pogled na mesto tako rekoč iz ptičje perspektive, notranjost pa je preurjena v zgodovinski muzej, ki s precejšnjo natančnostjo opiše doganje med I. svetovno vojno, ko je bilo mesto povsem porušeno, civilnih žrtev pa samo v eni noči skoraj 700.
Z izjemo krvave bitke je Dinant znan tudi kot rojstni kraj Adolpha Saxa, izumitelja saksofona. Saxova biografija je tako polna nezgod, da se po koncu branja človek resno začudi, da je gospod uspel dočakati 79 let. Že kot otrok je padel s tretjega nadstropja in pri padcu z glavo močno udaril ob kamnita tla, utrpel hujše opekline med eksplozijo smodnika, padel v reko in preživel, kljub temu da ni znal plavati, padel na vrelo litoželezno ponev in še in še. Seznam nezgod je še precej daljši, zato ni čudno, da je njegova mati nekoč dejala, da je Adolphe rojen pod nesrečno zvezdo in da ne bo živel prav dolgo.
