nedelja, 18. november 2012 Baloni, baloni, baloni ...
Drugi dan v Kapadokiji sva izkoristila za nadaljnje raziskovanje pokrajine. Zjutraj naju je sicer pričakala gosta megla, a sva se kljub temu pogumno podala na pot proti Nevşehiru. Hodila sva skozi Rose in Red valley, kjer so skale značilno rdeče barve in prav tako nenavadne oblike kot tiste v Love valley.
Zanimiv je tudi geološki pregled nastajanja teh kamnitih skulptur. Pred več kot dvema milijonoma let so bili na tem območju aktivni še trije vulkani: Hasan, Melendiz in Erciyes. Lava, ki se je izlivala iz omenjenih ognjenikov, je ustvarila 150 m debelo plast tufa. Vetrna in vodna erozija sta skozi tisočletja brusili kamen, da lahko danes občudujemo kamnite skulpture, ki so prava mojstrovina narave.
Vso pot do Nevşehira nama je sledila prijazna potepuška psička, ki pa naju je potem, ko sva ji dala nekaj za pod zob, zapustila. Precej dolgo sva hodila, a se pokrajina ni bistveno spremenila. Suha travnata pokrajina je bila videti vse prej kot rodovitna, a sva kljub temu tu in tam naletela na vinograd ali njivo buč. Spreminjale so se samo oblike in barva skal, ter vreme, saj je sonce končno našlo pot skozi gosto megleno odejo. Vso pot nisva srečala prav nikogar, a verjetno bi bilo v višku sezone drugače. Tako sva najprej prispela v Paşabağı, znan tudi kot Monk's valley, kjer so prav tako živeli menihi, skale pa še najbolj spominjajo na gobice.
Po kakih treh urah in približno 10 km hoje sva prispela na končni cilj, v Zelve. Do leta 1924 je bila to vas, ležeča v treh sosednjih dolinah, kjer so skupaj složno živeli muslimani in kristjani, potem pa so morali bivališča najprej zapustiti kristjani (zaradi nekakšnega dogovora med Grčijo in Turčijo o menjavi manjšin), leta 1952 pa še muslimani, saj je življenje zaradi padajočega kamenja postalo prenevarno. V času najinega obiska je bil Zelve kot mesto duhov, prazne hiše, nobenih ljudi, niti nobenih turistov ... a vendarle prijazno mesto duhov, saj je sijalo sonce in je zato postalo prijetno toplo, prijazna domačinka pa nama je pred vstopom v Zelve pripravila odlično kosilo.
Nazaj grede sva se morala kar podvizati, saj sonce zaide že okoli pol petih in v temi ostati nekje sredi mrzle Kapadokije ne bi bila najboljša ideja. Ko sva se vračala proti Paşabağıju, sva zagledala prvi balon ... in nato še enega in še enega. Kmalu je bilo nebo polno balonov. Ena najbolj popularni stvari, ki jih turisti počenjajo v Kapadokiji je namreč opazovanje sončnega vzhoda z balona, a če tega zjutraj pokvari megla, je verjetno tudi sončni zahod dovolj dober nadomestek.
Za večerjo sva si, utrujena po tej 20-kilometrski hoji, privoščila köfte, značilno turško jed, ki bi jo po naše najlažje prevedli kot malo sploščeni čevapčiči (le da ti niso bili iz svinjine, temveč iz ovčetine).